Nas psi pogrešajo, ko nas ni?

13/03/2017

12340

Imate kdaj slabo vest, ker ste malo dlje ostali v službi ali ker ste šli na pijačo s prijatelji, vaš kuža pa je moral ostati doma? Vam je morda hudo, ko greste na dopust, vašega psa pa pustite v varstvu pri sorodnikih ali pasjem hotelu? Ta občutek slabe vesti je verjetno dobro znan vsem pasjim lastnikom. Sama ga rešujem tako, da svojima psoma po vrnitvi domov ali naslednji dan posvetim dvojno mero pozornosti, sprehajanja, igre in crkljanja. Pa psa res vesta, da me ni bilo dlje kot po navadi ali da me dva dni nista videla, ko ju dam v varstvo med izletom, ali je to le v moji glavi?

Če upoštevam video posnetke ponovnih srečanj psov in njihovih lastnikov, ki jih je na Youtubu v izobilju, se zdi, da psi vendarle razumejo, kdaj se njihov lastnik vrne po dolgi odsotnosti. Ampak ali razumejo tudi, kaj pomeni, da nekoga pogrešajo? Ali res čutijo neizmerno veselje ob lastnikovi vrnitvi po nekaj tednov, mesecev ali celo let trajajoči odsotnosti svojega človeka, kot to občutimo ljudje?

Raziskave so pokazale, da si psi, podobno kot ljudje, najbolje zapolnijo stvari, ki so povezane z močnimi čustvi, vezanimi ne neke spomine, čustvene zmožnosti povprečnega psa so primerljive s čustvenimi zmožnostmi triletnega otroka in lahko občuti osnovna čustva, kot so sreča, ljubezen, žalost, jeza; lahko občuti tudi strah ali je presenečen. Ne more pa občutiti kompleksnih čustev, kot so krivda, sram in ponos, ki jih občutimo ljudje.

Na podlagi tega lahko sklepamo, da obstaja velika verjetnost, da psi razumejo, kaj pomeni, da nekoga zelo pogrešajo, vendar verjetno ne razumejo v celoti, zakaj je ta oseba odsotna.

Pasje razumevanje časa in časovnih intervalov

Ste se kdaj spraševali, ali psi razumejo trajanje? Ali na primer ločijo med petimi minutami in petimi urami? Že leta 2011 je bila izvedena raziskava na to temo. Raziskovalci so merili odziv psa po ponovnem snidenju z lastnikom, ki je bil odsoten 30 minut, dve uri in štiri ure. Ugotovili so, da je bil odziv psa veliko bolj buren po dveh urah kot po 30 minutah, med odzivoma po dveh in štirih urah pa ni bilo razlike. Dokazali so torej, da pes loči med 30 minutami in dvema urama, ali dojema trajanje nad dvema urama, pa je ostalo nejasno.

Ljudje ne potrebujemo ure, da bi se zavedali, kateri del dneva je. Orientiramo se lahko po temperaturi zraka, položaju sonca ali lune na nebu, svetlobi in jutranjem petju ptic. Tako kot ljudje imajo tudi psi nekakšno »notranjo uro«. Pri tem jim pomagajo dvigovanje in padanje kortizola in melatonina v telesu, njihov mehur in občutek lakote v želodčku.

Poleg tega se psi zanašajo na določen urnik. Če zjutraj vsak dan odidemo v službo ob 7.00 in se vrnemo ob 16.00, nas bo pes ob prihodu domov seveda vesel, vendar bo naš prihod tudi pričakoval. Če se ob predvideni uri ne vrnemo domov, pa bo pes zaznal spremembo in njegova reakcija ob prihodu domov bo burnejša.

Kaj pa dnevi in meseci? Ali psi razumejo tudi tovrstno trajanje?

Trenutno ni nobenih resnih dokazov za to, lahko pa sklepamo na podlagi informacij, ki jih imamo. Ena teorija, ki pravi, da bi psi lahko razumeli trajanje daljših časovnih obdobij, je precej preprosta in temelji na asociativnem spominu. Skozi ponavljanje določenih dogodkov se pes nauči svojega vodnika povezovati s pozitivnimi stvarmi, kot so hrana, igra, crkljanje in podobno. Če te dogodke odvzamemo, obstaja verjetnost, da bodo začele te asociacije oz. povezave upadati. Ta postopek so testirali pri podganah. Pri njih je upadanje zelo počasno in traja dolgo časa, zanj pa je pogosto potrebnih tudi več kot sto ponovitev brez pozitivne motivacije. Ko pa povezave enkrat upadejo, se zelo hitro ponovno vzpostavijo ob ponovni prisotnosti dogodkov. Na podlagi tega lahko sklepamo, da ti asociativni spomini v resnici nikoli ne izginejo, temveč se le potlačijo.

Druga teorija je nekoliko bolj zapletena in predvideva, da imajo psi tako imenovani epizodični spomin ali spomin za dogodke. Nekoč so verjeli, da imamo epizodični spomin samo ljudje, vendar vedno več raziskav dokazuje, da temu ni tako. Že leta 1998 so dokazali, da si vrsta ptic zapomni, kje lahko najde najboljšo hrano in se tja vrača, leta 2005 pa so Madeline Eacott, Alexander Easton in Ann Zinkivskay dokazali, da lahko podgane prepoznajo predmete po kontekstu in lokaciji. Te sposobnosti prepoznavanja »kje in kaj« dokazujejo prisotnost spomina, ki zelo spominja na epizodičnega. Leta 2012 so Wenyi Zhou, Andrea Hohmann in Jonathan Crystal nadaljevali s preučevanjem epizodičnega spomina pri podganah in ugotovili, da obstaja in da je povezan s strukturo v možganih, imenovano hipokampus. Ko so začasno onesposobili delovanje hipokampusa z lidokainom, je epizodični spomin pri podganah prenehal delovati. Torej, če je dokazano, da imajo podgane epizodični spomin, obstaja velika verjetnost, da ga imajo tudi psi.

Raziskovalci so nekatere pse že naučili, da ležijo popolnoma pri miru v zaprtem prostoru. Trening je trajal dolgi dve leti, vendar jim je uspelo naučiti nekaj psov, da ležijo popolnoma pri miru v MRI-napravi. Prvotni namen tega treninga ni bil prav nič ambiciozen. Želeli so le ugotoviti, ali lahko psa naučijo, da v budnem stanju leži dovolj mirno, da lahko dobijo dobro sliko njegovih možganov. Ko jim je to uspelo, pa so ugotovili, da so se jim odprle neskončne možnosti preučevanja pasjih možganov. Tako bodo lahko zagotovo kmalu potrdili tudi prisotnost epizodičnega spomina pri psih in razložili, kako psi razumejo čas in trajanje.

Dokazano je torej, da si psi svoje lastnike zelo dobro zapomnijo. Vez med lastnikom in psom pusti v njihovem spominu trajen vtis, zato je čisto mogoče, da med vašo odsotnostjo psi mislijo na vas prav toliko kot vi na njih. Ker psom ne moremo razložiti, da se bomo po določenem času vrnili, lahko dolgotrajna ločenost za pse postane nepričakovana izguba in mnogi psi, ob dolgotrajni odsotnosti svojega vodnika, celo vstopijo v fazo žalovanja, ki lahko, podobno kot pri ljudeh, traja od nekaj dni do nekaj mesecev.

Nina Bartol