Se še spominjate, ko ste se prvič vrnili domov z nekajmesečnim, preplašenim Reksijem? Kaj ni bilo to včeraj? Pa vendar ste že zdavnaj prešli iz pasje hrane junior na senior, sprehodi so se skrajšali in upočasnili, odgovor na pogosto vprašanje mimoidočih pa se je spremenil iz »13 mesecev« na »13 let«. Čeprav se s takimi stvarmi ne ukvarjate, ste morda opazili, da se pes ne poganja več tako navdušeno za vsakim golobom, veverico ali priletelo žogico z otroškega igrišča, temveč jih le brezvoljno ošine s pogledom. A kljub vsemu imate svojega štirinožnega družabnika še vedno neizmerno radi – le zavedati se morate, da se je začela nova doba v njegovem pasjem življenju.
Kako vemo, da je pes dosegel starost?
Po navadi slišimo, da se faza senior pri psih začne okoli sedmega leta starosti, vendar pa je to zelo odvisno od pasme oziroma velikosti psa. Večji psi navadno pridejo do te faze že med petim in šestim letom, medtem ko jo pritlikave dosežejo šele na začetku najstniških let. Morda se nekoliko lažje orientiramo po fizičnih in vedenjskih znakih, saj so si ti med seboj precej enaki. Pri obarvani dlaki so opazne sive konice, smrček bo morda dobil bledo rožnate lise. Če pes nekoliko več spi in se giblje z manj energije, ne pomeni, da se je polenil. Kljub temu da zaužije manj hrane, hitreje dobiva na teži. Večina znakov je torej podobnih kot pri nas ljudeh, vključno s tem, da pes postane nekoliko bolj občutljiv in se izogiba prevelikim ali predolgim fizičnim naporom.
Skrb za zdravje
Pomembno je, da se zavedamo, da psi pri določeni starosti potrebujejo nekoliko pogostejše obiske pri veterinarju, pa čeprav so samo preventivni. Veliko zdravstvenih težav pri dobro negovanih in zdravih psih je namreč povezanih s starostjo. Zaradi tega veterinarji 
priporočajo redno preverjanje stanja ustne votline, saj lahko morebitne spremembe vodijo tudi v resnejše težave, kot je okužba notranjih organov ali pomanjkanje teka. Pomembno je, da spremljate normalne hidracije, prebavo in stanje kože. Da preprečimo poznejše, terminalne težave z reproduktivnimi organi, se za psičke, ki niso imele mladičkov v mladosti, priporoča sterilizacija, če se za to niste odločili že prej. Pripravljeni bodite tudi na težave, kot so izguba vida, sluha, v nekaterih primerih pa tudi spomina. Nikar se ne jezite preveč, če ubogi stari pes kdaj izgubi kontrolo nad mehurjem na neprimernem kraju ob neprimernem času.
Kaj lahko storite sami
Svojega dolgoletnega prijatelja nikakor ne začnite zanemarjati! Kljub temu da se bo morda nekoliko polenil, preveč ne spreminjajte urnika za sprehode. Tako kot fizična dejavnost pa je pomembna tudi metalna, zato z njim še naprej čim več komunicirajte in si zanj vzemite čim več časa za druženje (izgovor, da so se otroci že odselili, ali da ste prezaposleni, ni primeren). Manj je možnosti, da se pri psu razvijejo nevrološke težave (na primer izguba spomina in z njo povezane težave s poslušnostjo), če še naprej skrbite tudi za redno aktivnost njegovih možganov (tako kot reševanje križank in miselnih igric pri ljudeh).
Izogibajte se temu, da pasjega starostnika izpostavljate prevelikemu stresu, vključno z oštevanjem, saj gotovo ne bo nikoli namerno neposlušen (kljub povečanemu trudu se ne bo naučil veliko novega na področju lepega obnašanja). Kot že omenjeno lahko pride tudi do izgube katerega od pomembnih čutil – v tem primeru je pomembno, da to opazite in komunikacijo prilagodite, da vas bo pes vseeno razumel in da zaradi invalidnosti ne bo izpostavljen nepričakovanim nevarnostim. Morda tudi ni slabo, da razmislite o pogostejši uporabi povodca.
Za splošno zdravje sta še vedno zelo pomembni uravnotežena prehrana in redna higiena, na katere nekateri bolj zaposleni lastniki morda sčasoma pozabijo. Če že uvedete kakšno spremembo v prehrani, naj to pomeni, da vsebuje nekoliko manj maščob ter da jo lažje prežveči in prebavi. Morda boste morali spremeniti prehrano tudi glede na zdravstveno stanje psa.
Poslednja odločitev
Žal vse preveč lastnikov stori to napako, da ob opažanju kritičnih znakov staranja psa tega zanemarijo ali se ga brez boljše utemeljitve kar znebijo (dajo v posvojitev). Tudi če nista več tako pogosto skupaj aktivna, je vaš ljubljenček skozi vsa leta navezal tesen stik z vami, zato bi mu ločitev povzročila veliko stresa in žalosti.
Po drugi strani pa lahko pride tudi do potrebe po odločitvi, ki je za večino še težja: kaj storiti, ko se pes začne zaradi zdravstvenih zapletov, ki so nerešljivi, mučiti, namesto da bi užival življenje? Seveda boste vi (in izbrani veterinar) storili vse, da bi se stanje izboljšalo. Čeprav je odločitev o evtanaziji zmeraj odvisna od lastnika (žal ne toliko od ljubljenčka), je pomembno razmisliti tudi o počutju živali in kolikšno mero bolečin mora prestajati.
Da bo prehod v tretje življenjsko obdobje vašega kosmatega tovariša čim lepši, lahko veliko storite sami. Bolje je, da se preveč ne osredotočite na izraz pričakovane težave v starosti in predvsem poskrbite, da bo teh čim manj.
Veronika Cencen
Objavljeno v sedemnajsti številki revije Kužek
