Koristi hišnih ljubljenčkov, še posebej psov in mačk, za ljudi se vedno pogosteje omenjajo. Skrbništvo psa ali mačke tako dokazano zmanjšuje tveganje za depresijo, tesnobo in krvo-žilne bolezni ter zmanjšuje stres. Poleg tega družba živali izboljšuje razpoloženje, viša stopnjo fizične aktivnosti in socialne interakcije ter pomaga vzdrževati vsakodnevno rutino. Vse od naštetega je prav za starostnike izjemnega pomena.
V tretjem življenjskem obdobju se ljudje spopadajo z mnogimi zdravstvenimi težavami, ter s pogostejšimi izgubami svojih vrstnikov in partnerjev, kar pogosto vodi v osamljenost in celo v depresijo. Skrbništvo psa ali mačke lahko starostnikom, ki se znajdejo v takšni situaciji, pomembno izboljša kvaliteto življenja. Živali namreč niso le odlični družabniki temveč so od svojega skrbnika tudi odvisni. Ta odvisnost pa daje starostnikom občutek, da jih nekdo potrebuje in da so za nekoga še vedno koristni.
Kljub vsem pozitivnim učinkom, ki jih imajo psi in mačke na starejše ljudi in njihovo življenje, pa je potrebno upoštevati tudi slabe strani. Pogosti so namreč oglasi, ko kužki ali muce iščejo dom, ker je njihov skrbnik preminil ali se je moral odseliti v dom za ostarele, kjer živalski sopotniki niso dobrodošli.
Ločitev starejše osebe od svojega živalskega sopotnika na katerega je bila močno navezana (pogosto starostniki s svojimi živalmi preživijo več časa, kot z ljudmi) je izjemno stresna, saj starostnik ločitev pogosto doživi kot bolečo izgubo. Njihove živali pa se znajdejo pred negotovo usodo, saj so pogosto že v drugi polovici življenja in težko najdejo nov dom, saj posvojitelji večinoma izbirajo mlade živali. Te mačke in psi, ki so bili večinoma celo življenje navajeni bivanja v stanovanju in človeške družbe, tako prepogosto preostanek življenja preživijo v hladnih in temačnih boksih zavetišč.
Da bi to preprečili je potrebno premisliti in odgovorno oblikovati načrt glede posvojitve živali ter sprejeti odločitev o tem kdo bo prevzel odgovornost za žival v kolikor starostnik iz kakršnega koli razloga ne bi mogel več skrbeti zanjo.
Prva in morda najpomembnejša odločitev, ki bi jo moral skupaj s svojo družino sprejeti starostnik pred posvojitvijo živali, je torej dogovor o tem kdo bo prevzel skrb za ljubljenčka v primeru, da sam zanj ne bo mogel več skrbeti. Živali niso stvari, ki lajšajo življenje dokler je od njih korist, nato pa se jih lahko znebimo, ampak so živa bitja s čustvi. Zato je nujno, da se nekdo znotraj družine ali kroga prijateljev zaveže, da bo za žival poskrbel v kolikor bo to potrebno.
Kot drugo pa je pomembno razmisliti tudi o starosti živali, ki jo bo starostnik posvojil. Mladiči večinoma niso najprimernejša izbira za starostnika, ki si želi družbe saj, še posebej pasji mladiči, potrebujejo ogromno gibanja na prostem, vzgoje in igre ter na splošno zahtevajo mnogo več energije, kot umirjeni starejši psi, ki uživajo v počivanju, božanju ter kratkih in umirjenih sprehodih. Poleg tega je starost živali pomembna tudi zato, ker se z mladičem obvežemo, da bomo zanj skrbeli naslednjih 10 ali (pogosto) več let. Ljudje v tretjem življenjskem obdobju pa svojemu kosmatemu prijatelju veliko težje zagotovijo, da ga bodo preživeli, zato je morda bolj odgovorno, da ponudijo dom starejši živali. Zavetišča in društva za zaščito živali iščejo domove mnogim umirjenim in prijaznim “starčkom”, ki za večino ljudi žal niso zanimivi, starejši osebi pa bi lahko nudili veliko bolj primerno družbo kot mladič.
Postanite torej del rešitve zmanjševanja števila starejših živali v zavetiščih in ne del problema.
Nina Bartol
Vir: aplaceformom.com
