To je vprašanje, na katerega bi večina skrbnikov brez razmišljanja in suvereno odgovorila: »Da!« Prav zaradi tega sem bila nadvse presenečena, ko mi je eden od slovenskih strokovnjakov za pasje vedenje, ki ga spoštujem in cenim zaradi njegovega dela, rekel, da nas psi v resnici nimajo radi, temveč jim je pomembno le to, da zadovoljujemo njihove potrebe in jim je z nami »fajn«. Takšen pogled me je kar malo potrl in nekaj časa se je v meni bil hud boj – naj zaupam svojim instinktom ali verjamem nekomu, ki s psi dela že celo življenje in jih zelo dobro pozna. Nazadnje sem se odločila, da ne more škoditi, če še naprej verjamem, da me imajo moji psi radi, tudi če je to v resnici le iluzija. In pri tem bi ostalo, če ne bi naletela na raziskavo, ki je ugotavljala prav to – ali nas imajo naši psi radi. Raziskava je ponudila rezultate, ki bi razveselili vsakega pasjeljubca.
Raziskavo je vodil Gregory Bernes z Univerze Emory. V raziskavi je sodelovalo dvanajst psov, ki so jih naučili, da so 30 minut popolnoma mirno ležali ali sedeli v MRI-napravi. MRI je naprava, ki pokaže, kateri deli možganov se aktivirajo, ko je, v tem primeru pes, izpostavljen določenim dražljajem. Znanstveniki so pod drobnogled vzeli dve področji možganov– olfaktorni bulbus, ki je posebna struktura, ki procesira vohalne signale in pošilja svoje odgovore v olfaktorni del možganske skorje, ter repato jedro ali nucleus caudatus, ki ga mnoge raziskave na ljudeh, podganah in opicah povezujejo s pozitivnimi izkušnjami – vključno s socialnimi nagradami.
Med sedenjem oziroma ležanjem v MRI-napravi so pse izpostavili petim različnim vonjem. Prvi vonj je bil njihov vonj, drugi vonj je bil vonj psa, ki živi v skupnem gospodinjstvu s testiranim psom, tretji vonj je pripadal neznanemu psu, četrti vonj neznanemu človeku in peti vonj poznanemu človeku. Vonj poznanega človeka ni bil vonj pasjega vodnika, ki je bil tisti dan z njim, temveč osebe, ki živi v istem gospodinjstvu ali je tesen družinski prijatelj. V enajstih od dvanajstih primerov je vonj poznane osebe pripadal partnerju ali otroku vodnika.
Vseh pet vonjev je aktiviralo olfaktorni bulbus v podobni meri, razlike pa so se pojavile pri aktivaciji repatega jedra. Vonj poznane osebe je v pasjih možganih, natančneje v repatem jedru, namreč povzročil bistveno večji odziv kot katerikoli od preostalih štirih vonjev. Pes je torej razlikoval med petimi vonji, ki jim je bil izpostavljen, pri tem pa je imel z vonjem poznane osebe veliko bolj pozitivno asociacijo kot z ostalimi vonji.
Berns pojasnjuje, da je repato jedro povezano s pozitivnimi čustvi, vendar ne moremo biti popolnoma prepričani, da pes ta čustva tudi v resnici doživlja, ko je v stiku z vonjem svojega skrbnika. Pravi, da bi lahko bila aktivacija repatega jedra povezana s stanjem motivacije – pes bi si želel vzpostaviti stik s skrbnikom. Kot vemo, ljudje najlažje pritegnemo pozornost psa in dvignemo raven njegove motivacije s hrano, zato obstaja verjetnost, da pes vonj svojega skrbnika povezuje s hrano, ta povezava pa bi lahko povzročila aktivacijo repatega jedra. Kljub temu da ta verjetnost obstaja, pa raziskovalci menijo, da je malo verjetna. Osebe, katerih vonj so med raziskavo predstavili psom, teh namreč ne hranijo. Z njimi se igrajo in jih vodijo na sprehod, hranijo pa jih njihovi vodniki, zato ni razloga, da bi vonj ostalih družinskih članov psi povezovali s hrano.
[members_only]
Raziskava je torej pokazala, da psi svoje skrbnike povezujejo z nagrado in se v skladu s tem tudi vedejo. Berns in ostali raziskovalci niso prepričani, ali je takšen rezultat posledica selektivne vzreje ali socializacije – vseh dvanajst psov so skrbniki vzgojili iz mladičkov, štirje pa so delovni psi. Prav tako niso prepričani, ali lahko na podlagi teh rezultatov rečemo, da nas imajo psi radi. Dejstvo je, da smo za naše pse zelo pomembni in nenadomestljivi, vse ostalo pa raziskovalci (zaenkrat) prepuščajo subjektivni oceni.
Podobno raziskavo so izvedli tudi v Budimpešti na univerzi Eotvos Lorand, kjer so preučevali aktivnost pasjih možganov ob poslušanju različnih, s čustvi nabitih, pasjih in človeških glasov. Rezultati so pokazali, da so avditorni kortkes psov posebej močno razsvetlili veseli glasovi tako psov kot ljudi. To dokazuje, da psi zaznavajo spremembe razpoloženja pri ljudeh, kar olajša komunikacijo. Seveda znanstveniki niso potrebovali slikanja možganov, da bi ugotovili, da komunikacija med ljudmi in psi deluje, so jim pa rezultati raziskave pomagali pri ugotavljanju, zakaj deluje. Ugotovili so, da naši možgani in možgani psov delujejo zelo podobno, ko govorimo o procesiranju čustev v zvokih, ki jih oddajamo.
Tudi vedenjske raziskave podpirajo rezultate nevroloških raziskav, saj so pokazale, da je interakcija med psi in ljudmi enaka interakciji med starši in potomci. Pes je edina udomačena žival, ki se v stiski zateče po pomoč k svojemu skrbniku. Ko je prestrašen ali zaskrbljen, išče tolažbo pri svojemu skrbniku, tako kot bi jo otrok iskal pri staršu. Ostale udomačene živali, kot na primer mačke in konji, v enakih okoliščinah namreč pobegnejo.
Poleg tega so psi tudi edine živali poleg primatov, ki iščejo očesni kontakt z ljudmi. Po mnenju Andicsa, ki je raziskavo o očesnem stiku med ljudmi in živalmi izvedel pred približno desetimi leti, je za psa druženje s skrbnikom bistveno bolj pomembno kot za katero koli drugo žival.
Znanstveniki pa so na odnos psa in človeka pogledali še z druge perspektive – s perspektive ljudi. Izkazalo se je, da ljudje psom vračamo pozitivna čustva. Raziskava, izvedena v Massachusettsu, je vključevala ženske, ki so imele otroke in pse vsaj dve leti. Znanstveniki so tem ženskam izmenično kazali slike otrok in psov ter pri tem merili delovanje možganov. Izkazalo se je, da so se v obeh primerih v možganih žensk prižigali centri za čustva, nagrado, pripadnost in socialno interakcijo. Rezultati torej kažejo, da nas človeški otroci in pasji »otroci« lahko enako osrečijo.
Raziskovalci zaključujejo, da kljub temu, da ljudje včasih psom pripisujemo več lastnosti, kot je dokazano, da jih imajo, je naša intuicija, ko govorimo o psih, tako kot pri vseh ostalih družinskih članih, pogosto točna. Laurie Santos, glavna raziskovalka pasjega kognitivnega centra na Yaleu, pravi, da je naše prepričanje o tem, kaj se dogaja v pasji glavi, pogosto presenetljivo točno. Na podlagi vseh opisanih raziskav in svoje lastne intuicije sem sama torej oblikovala sklep, da me imajo moji psi radi tako, kot jih imam rada jaz. Sedaj pa vam prepuščam, da na podlagi prejetih informacij in lastne intuicije svoj zaključek oblikujete tudi vi.
[/members_only]
Nina Bartol
Viri: mic.com,
psmag.com,
lifebuzz.com in
bigthink.com
Objavljeno v devetindvajseti številki revije Kužek
