Ne vem, koliko vas je že doživelo, da ste prijetno klepetajoč skupaj v prostoru sedeli z nekom, ki ga poznate in se je ta na vsem lepem začel – kako bi rekel – obnašati nekam čudno. Pozneje, ko so se stvari razjasnile, se je hvala bogu izkazalo, da k sreči sploh le ni tako hudo. Sem pa potreboval nekaj truda, da sem kolegico pregovoril, da je kot soudeleženka privolila v objavo zgodbe. Ampak njenega imena ne smem napisati za nobeno ceno, kar je glede na dogodivščino seveda razumljivo. Sicer se mi bo prikazal še kakšen duh …
Zaradi stiske je pred nekaj leti, ko smo na trboveljskem društvu proti mučenju živali še skrbeli tudi za živali, v oskrbo vzela dve majhni psički. Prva dva dni sta samo jedli, spali, jedli in spet spali, potem pa se je začelo raziskovanje. Ena je bolj pazila, da mimo balkona po zelenici ne bi šel kakšen tuj pes ali maček, druga, Miša iz te zgodbe, pa se je lotila notranjosti stanovanja. Koliko zanimivega! Pa se sploh ni treba premakniti iz njega …
In sediva nekega popoldneva s kolegico v njeni dnevni sobi ter klepetava. Na vsem lepem se kolegica sredi stavka nagne in debelo pogleda za moj hrbet. Za trenutek utihne in nato nadaljuje z govorjenjem. Čez nekaj trenutkov znova utihne, se nagne, pogleda z velikimi očmi, zamežika in spet začne govoriti. In si tako še enkrat nadene očala.
Takšno obnašanje se mi je zdelo ne najbolj taktno ter vljudno, zato sem vprašal, kaj je in zraven tudi sam radovedno poškilil tja. Gledam, pa ne vidim nič. A dobim odgovor: »Telefon se premika!« Kako, prosim? Kakšen izgovor za nezaželeni obisk! Nekako preslišim. Pa spet reče: »Telefon se premika!« Znova pogledam, buljim in spet nič, zato odvrnem le: »No, no,«, zraven pa že začnem razmišljati, ali morebiti ne bi bilo pametno oditi, ker očitno nisem zaželen in mi takšne neolikanosti pač ni treba trpeti. Kajti tak izgovor je namreč nedvomno povsem neprimeren in za lase privlečen. Draga moja, povej naravnost, da ti moj obisk ne odgovarja, pa je! Samo kaj me pa potem sploh vabiš v goste? Po drugi strani pa … Kaj, če jo morda na skrivaj, denimo, muči žeja in se ji prikazujejo bele miši? Bi bilo mogoče smiselno ali potrebno poklicati može v belem? Samoplesoči telefoni niso nekaj, čemur bi lahko rekli vsakdanjost!
In ko ravno mrzlično iščem izgovor in način za pobeg na varno, s kančkom očesa tudi sam osuplo opazim, da se je telefon na polici zares premaknil. Še preden so moje telo in misli lahko dojeli situacijo, se je sogovornica mimo mene sunkovito pognala proti polici in zgrabila telefon. Tisti trenutek seveda nisem mogel vedeti, ali gre res za kakšnega duhca. Jasno pa je bilo, da očitno gre in da sta se bodisi spopadla kot v ringu za wrestling, kajti telefon je začela tudi ona vleči v svojo smer, ali pa je enostavno nagnjena k pretepanju same sebe. Dopuščajoč možnost, ki se je kar sama ponudila, namreč da v njenem stanovanju vendarle vedri kakšen zastonjkarski duhec brez vsakih manir, mi je zavpila, naj telefon zgrabim jaz, sama pa se je iz dnevne sobe skokovito pognala v predsobo. Čez nekaj sekund lomastenja se je od tam zaslišalo kričanje: »No, pa te imamo! Fuj je to!«
Uuuuuuuuuuuuuh! Se pravi, če ni ubilo nje, pa karkoli že je, tudi mene ne bo in sem se zato junaško, čeprav vendarle ne prehitro, splazil za njo. In sem tudi sam, jasno kot beli dan, uzrl duhca v vsej veličini. Vsaj po mojih predstavah o njih je bilo videti precej čudno, pravzaprav kot pasji mladič, od daleč in blizu še najbolj podoben naši Miši. Med pohajkovanjem po stanovanju je naletela na vtičnico in telefonski kabel, iz predsobe skozi steno napeljan v dnevno sobo do telefona. Radovedno je povohala ter vlekla, dokler je šlo. In šlo je, dokler se ni telefona, ki je navsezadnje njen, odločila zase obdržati še naprej kolegica in ga vleči na svojo stran. In sta ga vlekli, izpustila pa nobena … Ah, ja, ženske! Tudi pri duhovih.
No, glavno, da se v stanovanje vendarle ni vtihotapil kakšen zaresni duhec. Še vedno je namreč bolje, če se kolegica objema, pogovarja in ruva s telefonom …
Roman Turnšek
Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek
