Čas tako hitro beži. Ravnokar je bilo poletje in ljudje so radi rekli, da je zunaj vroče kot pes. Ne razumem ravno, kaj so s tem mislili, morda tiste božanske hrenovke v kruhu, ki se jim tudi reče vroči pes. Oziroma hot dog. Saj to pomeni isto, samo da je v drugem jeziku, kajne?
Kakorkoli, poletja je zdaj nepreklicno konec. In prisežem, da se je zgodilo kar naenkrat. Pred nekaj tedni, ko je bilo zunaj še precej toplo, sta me Mitja in Maja peljala k frizerju. Zmenili so se, da me postrižejo na kratko. »Da bo do spomladi mir,« so se strinjali. Nič nisem imel proti. Vsaj na začetku ne.
A potem so se dnevi z neznansko hitrostjo začeli krajšati. Jutra so bila vse hladnejša in niti čez dan se ni posebej ogrelo. Vse manj časa sem preživljal na terasi, čeprav sem tam zelo rad. »Ne moreš ven, vse je mokro,« mi je kar naprej ponavljala Maja. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se usedel pred vrata in le nemočno opazoval težke dežne kaplje, ki so venomer padale iz sivih oblakov.
Še bolj čudno pa je bilo to, da so se mi celo sprehodi začeli po malem upirati. »Pridi, bučko, greva lulat,« mi je pred nekaj večeri rekel Mitja. »Ne zdaj,« sem mu s pogledom dal jasno vedeti, da se meni to ne zdi dobra ideja. A me očitno ni razumel, saj je meni nič, tebi nič šel na hodnik po povodec. »Ne zdaj!« sem ga še enkrat, tokrat bolj odločno pogledal. On pa mi je vseeno začel natikati ovratnico. Postalo mi je jasno, da bi na vsak način rad dosegel svoje, zato sem mu brž – še preden bi spregledal moj namero – smuknil pod posteljo. »Pa če morava lulat!« je vztrajal. »Kar ti pojdi v takem ven,« sem si mislil. »In lulaj, kolikor hočeš! Meni ne paše, je preveč mraz!«
[members_only]
No, na koncu sem se moral vdati, saj me je Mitja že zelo postrani pogledoval skozi luknjo, jaz pa ga res ne maram jeziti. Takrat se mu oči čudno svetijo in tudi glas se mu spremeni. Na hitro sem opravil, kar sem moral, nato pa sem stekel nazaj proti stanovanju. »Mislim, da sva ga letos prepozno peljala k frizerju. Občutek imam, da ga zebe,« je ugotavljal Mitja, ko sva prišla nazaj domov. No, končno! Vsaj še nekdo, ki je pameten pri tej hiši! Odslej pač ne bom več hodil lulat, pa je stvar rešena.
A že naslednje jutro sem ugotovil, da to tako ne bo šlo. Kužki, hočemo nočemo, moramo lulati! Mitja in Maja sta se k sreči spomnila boljše rešitve. Pred sprehodom sta me oblekla v pulover. In to ne kakršen koli, dobil sem namreč točno takšnega, kot ga nosi tudi Mitja. Rdeče barve je, prav »kulski« in moderen, celo kapuco ima! »Kako sta smešna,« sem nama je hahljala Maja, ko sva se odpravljala ven. Meni pa se je zdelo blazno fino, da sva tako stilsko usklajena.
Odkar imam pulover, spet raje hodim na sprehode. Prijetno namreč greje moj kožušček, da o Epi, psički iz sosednjega bloka, ki me zdaj še raje pogleda, sploh ne govorim. Tudi njena lastnica, ki je tudi sicer zelo prijazna gospa, je nad mojim novim imidžem navdušena. »Kako si luštkan,« mi reče in me nežno poboža. In jaz, kot sem vam najbrž že kdaj povedal, naravnost obožujem, ko me ljudje crkljajo.
Ima pa moj novi rdeči pulover tudi eno pomanjkljivost: zelo rad se zmoči. Kadar ne dežuje, to ni problem, a jesen je takšna, da oblaki kar naprej jokajo. K sreči imam že od lanskega leta v svoji garderobi tudi bundo. To sicer nosim le takrat, ko je sneg. Ampak veste kaj? Moj smrček ga že voha, zima bo očitno vsak čas tu.
Do takrat pa bom nosil svoj lepi rdeči pulover. Pa kaj, če se kdaj zmoči! Zdaj mi je vsaj jasno, zakaj ljudje rečejo tudi, da je nekdo moker kot pes. Jaz sem bil to jesen že precejkrat.
[/members_only]
tvoj The Lovro.
Maja Kepic in Mitja Račič
Objavljeno v šestindvajseti številki revije Kužek
