Spet mi je zgrizel čevelj! Ali o tem, kako psu postaviti meje…

Lahko je najboljši prijatelj, vendar deluje drugače od človeka.

Pasje vedenje je odraz individualnih genetskih značilnosti, genetskih značilnosti pasme ali mešanice pasem, odraz vplivov okolja in tudi lastne aktivnosti psa. Lastniki psov lahko največ dobrega za naše sožitje s psom naredimo prav z ustvarjanjem ustreznega, varnega in predvidljivega okolja za psa.

 

Najbolj varno se počutimo v okolju, ki ga poznamo. To velja tako za ljudi kot za pse. Varni smo lahko v okolju, kjer so posledice našega vedenja jasne. V okolju, kjer vemo, kakšna so pravila, kjer vemo, kako se obnašati. Tam, kjer so zadovoljene naše osnovne biološke potrebe. V okolju, kjer so jasno postavljene meje. Občutek varnosti je nekaj osnovnega, kar ljudje potrebujemo, da živimo polno. V varnem, predvidljivem okolju smo lahko samozavestni in prepričani vase. V takem okolju damo od sebe največ in nimamo motivacije, da bi ogrožali druge.

Enako velja za pse. Psi potrebujejo predvidljivo okolje, predvidljive (torej vedno enake) posledice svojega vedenja in predvsem jasne meje. V družini, ki dobi pasjega mladička in mu že od samega prihoda domov postavi jasne meje, kaj se sme in kaj ne in so posledice primernega ali neprimernega vedenja vedno ustrezne in vedno enake, večjih vedenjskih problemov s psom najverjetneje ne bo. Seveda – pomembno je, da se vsi družinski člani držijo skupnih dogovorov glede tega, kaj je psu dovoljeno in kaj ne. Pes se bo v takem strukturiranem okolju počutil najbolje.

Kje delamo ljudje največje napake? Težave se pojavijo predvsem v našem razmišljanju in pretiranem počlovečenju psov. Psi so druga živa vrsta, niso ljudje, niso naši otroci. Imajo svoj način doživljanja sveta in svoje potrebe. Vzgoja in učenje psa lahko poteka popolnoma brez našega razburjanja in jeze. Poznati je dobro osnovne tehnike učenja. Vse dokler bomo ljudje prepričani, da psi počnejo nekaj namerno, da bi se nam maščevali, učenje ne bo šlo v pravo smer, saj pri takšnem načinu razmišljanja ljudje reagiramo čustveno. Pa ste prepričani, da je vaš pes ves dopoldne, ko ste bili v službi, razmišljal o tem, kako bi se vam maščeval, ker ste ga zadnjič na sprehodu okregali? In se je odločil, da vam kljubuje tako, da vam je zgrizel čevelj. Psi nimajo v takšni meri razvitih višjih spoznavnih funkcij. Psi živijo v trenutku in zaenkrat še nimamo dokaza o tem, da bi psi razmišljali tako kot mi – o včeraj in jutri in o tem, kaj nam je nekdo naredil pred desetimi leti.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Anita Lučič, univ. dipl. Psihologinja

 

Objavljeno v prvi številki revije Kužek