Posvojitev na daljavo

Nonova zima

Pravzaprav je maskota obalnega zavetišča za zapuščene živali. Kosmata kepa, ki bi jo v prebujajočem se jutru ali poslavljajočem se večeru zlahka zamenjali z medvedkom. Ali jim prinaša srečo ali ne, je težko reči, zagotovo pa je srečo pri njih našel on. Njihova maskota je namreč postal po naključju.

Nono. Že precej v letih so ga našli zapuščenega ob neki vrtičkarski lopi v hribih slovenske Istre, zaradi česar je dobil ime Nono in zaradi česar je prišel v zavetje sedanjega doma, ki je praviloma le začasen. Kljub častitljivim letom, ki jih nosi, je prijazen. Hvaležen za vse, česar je deležen in nikomur nič noče. Nikoli v napoto, kaj šele moteč. In kljub neusmiljenemu času, ki se riše na njem, je po značaju prej vesel kot ne. Razume se z vsemi, saj brez tega zaradi siceršnjih tegob, ki jih prinese starost, sobivanje v sožitju pač ni mogoče. Le v naročju se nekako noče pestovati. Posledica dolge poti, ki jo je prehodil v življenju? Ali pa le strah in nezaupljivost pred tem, da se ne bi znova preveč navezal na koga od ljudi? Pred tem, da ne bi spet ostal sam? Starost so izkušnje, in te so modrost, tudi pri živalih. Ne ve in ne zna povedati, kje so njegovi človeški prijatelji, ki jih pozna le on sam, niti, kaj se je zgodilo. Jih ni več? Jih je življenje odpeljalo drugam? So se znašli v situaciji, ko preprosto niso mogli poskrbeti niti zase? Kdo ve. Odgovora v njegovih priletnih očeh ljudje, žal, ne znamo in ne zmoremo prebrati. Pa tudi brez tega ni težko vedeti, da nima nikogar. A vendarle ima obenem mnoge. V zavetišču je namreč deležen nekaterih posebnih privilegijev. Običajno ga aktivisti in obiskovalci najdejo v pisarni. Je tam rad? Ali pa preprosto želi biti že zaradi tega, da nagaja in pase radovednost. A nihče ga ne podi. Le kadar zares ne gre drugače, ga prestavijo v izpust. In potem noče nazaj. Zanalašč. Da ga vsaj malo prosijo, o, to pa si že zasluži! In se tudi spodobi. Da le ni preveč. Ker takrat ga sicer preprosto dvignejo in na rokah prinesejo nazaj.

Včasih zaradi svojega dolgoletnega druženja s psi pomislim, da ljudje le nismo tako zelo pametni, kot se nam zdi. Da so psi pogosto pametnejši. Da ne? Pa mi povejte za koga, ki je že razvozlal, kaj se godi v pasji glavi! Psi so namreč pri ljudeh to že velikokrat dognali. A za razliko od nas tega ne izkoriščajo. No, čisto malo že in le včasih.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Roman Turnšek

 

Objavljeno v prvi številki revije Kužek