Lahko je najboljši prijatelj, vendar deluje drugače od človeka.
Pasje vedenje je odraz individualnih genetskih značilnosti, genetskih značilnosti pasme ali mešanice pasem, odraz vplivov okolja in tudi lastne aktivnosti psa. Lastniki psov lahko največ dobrega za naše sožitje s psom naredimo prav z ustvarjanjem ustreznega, varnega in predvidljivega okolja za psa.
Najbolj varno se počutimo v okolju, ki ga poznamo. To velja tako za ljudi kot za pse. Varni smo lahko v okolju, kjer so posledice našega vedenja jasne. V okolju, kjer vemo, kakšna so pravila, kjer vemo, kako se obnašati. Tam, kjer so zadovoljene naše osnovne biološke potrebe. V okolju, kjer so jasno postavljene meje. Občutek varnosti je nekaj osnovnega, kar ljudje potrebujemo, da živimo polno. V varnem, predvidljivem okolju smo lahko samozavestni in prepričani vase. V takem okolju damo od sebe največ in nimamo motivacije, da bi ogrožali druge.
Enako velja za pse. Psi potrebujejo predvidljivo okolje, predvidljive (torej vedno enake) posledice svojega vedenja in predvsem jasne meje. V družini, ki dobi pasjega mladička in mu že od samega prihoda domov postavi jasne meje, kaj se sme in kaj ne in so posledice primernega ali neprimernega vedenja vedno ustrezne in vedno enake, večjih vedenjskih problemov s psom najverjetneje ne bo. Seveda – pomembno je, da se vsi družinski člani držijo skupnih dogovorov glede tega, kaj je psu dovoljeno in kaj ne. Pes se bo v takem strukturiranem okolju počutil najbolje.
Kje delamo ljudje največje napake? Težave se pojavijo predvsem v našem razmišljanju in pretiranem počlovečenju psov. Psi so druga živa vrsta, niso ljudje, niso naši otroci. Imajo svoj način doživljanja sveta in svoje potrebe. Vzgoja in učenje psa lahko poteka popolnoma brez našega razburjanja in jeze. Poznati je dobro osnovne tehnike učenja. Vse dokler bomo ljudje prepričani, da psi počnejo nekaj namerno, da bi se nam maščevali, učenje ne bo šlo v pravo smer, saj pri takšnem načinu razmišljanja ljudje reagiramo čustveno. Pa ste prepričani, da je vaš pes ves dopoldne, ko ste bili v službi, razmišljal o tem, kako bi se vam maščeval, ker ste ga zadnjič na sprehodu okregali? In se je odločil, da vam kljubuje tako, da vam je zgrizel čevelj. Psi nimajo v takšni meri razvitih višjih spoznavnih funkcij. Psi živijo v trenutku in zaenkrat še nimamo dokaza o tem, da bi psi razmišljali tako kot mi – o včeraj in jutri in o tem, kaj nam je nekdo naredil pred desetimi leti.
[members_only]
Torej – predvidljivost, dnevne rutine, jasne meje in vedno enake posledice so ključnega pomena za to, da se psi počutijo varne v svojem okolju. Do vedenjskih težav tako prihaja le izjemoma in še te so hitro rešljive.
Kdaj pa bi bila lahko nepredvidljivost koristna? Nekaj nepredvidljivosti je potrebne, da pes razvija fleksibilnost, torej zmožnost, da se prilagaja spremembam, novim okoliščinam.
Nepredvidljivost je lahko uporabna tudi pri učenju enoličnih dolgočasnih, dolgih vaj. Recimo hoje ob psu na poligonu. Kaj lahko naredimo, da se pes ne bo vlekel ob naši levi nogi in zaostajal, vohljal ali hodil s poklapano glavo? Bodimo bolj zanimivi. Kako? Ravno s kančkom nepredvidljivosti. Da bo psu hoja ob nas zanimiva in zabavna, da bo rad sledil, bodimo malce nepredvidljivi – presenečajmo psa. Na hitro spremenimo smer hoje. Če kuža izgubi pozornost, gleda stran, se obrnemo in mu pobegnemo v drugo smer. Lahko se ga na primer malo dotaknemo pri ušesu, da nas pogleda. Imejmo več vrst priboljškov (npr. narezana salamica, jabolko, briketki …). Pes naj nikoli ne ve, kaj bo dobil – tako bo bolj pozoren in mi bolj zanimivi. Kaj prihaja sedaj? Igrača, jabolko, beseda »bravo«, salamica, druga igrača, briketki ? Vau, ta vaja »poleg« je pa res super! Ne nagrajujmo vedno po desetem koraku ali na koncu celotne vaje, temveč variabilno. Na primer po 3 koraku, potem po 1, po 5, po 4, po 7, po 2 in tako dalje. In seveda, za pohvalo uporabljajmo visok, piskajoč ton glasu, ki bo kužku res pokazal, da smo navdušeni in da se zabavamo.
Torej – dnevne rutine, meje in predvidljivost posledic so osnova našega sožitja s psom. Seveda ob upoštevanju, da so osnovne fiziološke potrebe zadovoljene – torej ustrezna hrana, voda, bivališče, gibanje … Občasna nepredvidljivost pa lahko pomaga k na splošno bolj prilagodljivemu psu in k večji motivaciji pri učenju. Kadar smo v dvomu, ali gremo v pravo smer, se vprašajmo, ali se imamo lepo z našim psom, ali se zabavamo. V primeru, da nam je pes pogosto v breme, je dobro, da nekaj pri sebi spremenimo, nekaj pri svojem vedenju in razmišljanju. Tako je, najprej pri sebi, šele potem pri psu!
[/members_only]Anita Lučič, univ. dipl. Psihologinja
Objavljeno v prvi številki revije Kužek