Psi z nami govorijo ves čas

psi-z-nami-govorijo-ves-casKomunikacija je izmenjava mišljenj, idej, občutkov in namenov z uporabo govora, telesne govorice ali pisave. Izhaja iz načina življenja neke vrste. Domači psi živijo v družinah z ljudmi, včasih s še kakšnim psom ali drugimi živalmi. Kot socialna bitja imajo sofisticiran in subtilen način komuniciranja. Z okolico izmenjujejo informacije predvsem s telesno govorico, pa tudi glasovno. Izražajo svoje potrebe (Lačen sem!, Žejen sem!), svoje želje oz. interese (Želim se igrati!), svoje počutje (Radoveden sem!, Nisem siguren!, Boli me!), opozarjajo na nevarnost (Nekdo se nam približuje!, Ne dotikaj se me!) ali pokažejo, da je nekaj njihovega. Psi se ne izražajo v stavkih, kot se mi. Čeprav se lahko naučijo razumeti več kot 300 besed, predvsem pa so sposobni razbrati naše počutje z intonacije našega glasu, se večinoma zanašajo na telesno govorico. 

Pasjo govorico delimo na namenske in nenamenske signale oz. vedenja. S slednjimi pes zgolj izraža nekaj, kar trenutno počne, ali razpoloženje. Npr. kadar je moker, se otrese, vedenje samo pa ne nosi nobenega sporočila. Z otresanjem lahko sporoča tudi, da se v neki situaciji počuti neprijetno. Z vohanjem po tleh lahko sporoča, da se v neki situaciji ne počuti varnega, vendar je vohanje lahko tudi povsem namensko in z njim sporoča, da je našel nekaj zanimivega, npr. prišel na sled. Psi se vedenja, ki jih uporabljajo povsem refleksno oz. z njimi izražajo čustveno stanje, lahko naučijo uporabljati povsem namensko. Eno najbolj značilnih vedenj je lizanje ljudi. Z lizanjem želi mladič pomiriti sebe ali drugega, če pa to vedenje spodbujamo, se bo pes naučil vedenje izražati povsem namensko, npr. z namenom dobiti priboljšek ali naklonjenost. Z vedenjem ali sekvenco vedenj izražajo različne namene, ki se razlikujejo glede na kontekst. Pri opazovanju in interpretiranju govorice psa je zelo pomembno upoštevati pasemske in individualne značilnosti, opazovati tako posamezne signale kot sekvenco vedenj ter celoten kontekst.

Osnovna psihološka potreba ljudi in tudi psov je počutiti se varno. »Nevarno« ne pomeni nujno, da ogroža življenje, lahko je neka situacija socialno nenavadna, zaradi česar se pes počuti emocionalno ranljivega. Varnost je velikokrat povezana z osebnim prostorom in »lastnino« (npr. hrana, igrača, postelja, mladiček, skrbnik). Občutek varnosti je za pse zelo pomemben, saj mu omogoča razmišljanje (aktivira se frontalni reženj velikih možganov); v nasprotnem primeru se odzove z begom ali obrambo (aktivira se senčni reženj velikih možganov). Kadar se pes prvič sreča z nekim novim prostorom, ljudmi ali živalmi, mu moramo omogočiti varno raziskovanje novih okolij in situacij. Dokler se ne bo počutil varnega, nas morda ne bo upošteval. Zasledovanje in lov obsegata velik del komunikacije psov, podobno pa komunicirajo psi tudi v igri. Ker se tudi v igri aktivira senčni reženj možganov, je psa težje obvladati oz. ga pripraviti, da se osredotoči na kaj drugega. Večinoma signali, da se pes ne počuti varno, niso tako dramatični. Da psu lahko pomagamo, jih je dobro znati prepoznati.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Valentina Horvat Kokalj, kinološka inštruktorica in direktorica Zavoda PET

Objavljeno v dvaintrideseti številki revije Kužek

Viri: Alof, Brenda. 2005. Canine Bdy Language. A Photographic Guide.  Wenatchee: Dogwise Publishing,
doggonesafe.com,
Rugaas, T. (2005): On Talking Terms with Dogs: Calming Signals: Dogwise Publishing in
Zahariaš, K. (2004): To, priden! Samozaložba.