Zgodbe bralcev: Pomočniki z mrzlimi smrčki

Vaditelji psov vodičev in psov pomočnikov v društvu Slo-CANIS se nenehno izobražujejo. Ker pa v društvu želimo biti v koraku s časom tudi uporabniki, smo prišli na idejo, da bi usposobili mentorje iz vrst invalidov za delo z začetniki invalidi. Izhajamo iz dejstva, da se hendikepirani ljudje o določenih stvareh najlaže pogovorimo s sebi enakimi, da najbolje poznamo svoje težave in težave, s katerimi se srečujemo v vsakodnevnem življenju. Zato smo se prijavili na razpis Leonardo Da Vinci – mobilnost in s prijavo tudi uspeli. V okviru tega projekta smo se zadnji teden septembra 2012 udeležili strokovnega izobraževanja v Združenem kraljestvu. Poleg pet inštruktorjev sva imeli to čast in priložnost tudi Aleksandra in jaz kot uporabnici psov vodičev in bodoči mentorici novim kandidatom.

Prvi trd oreh smo zdrobili na letališču v Gradcu, ko smo po dolgih telefonijadah in posvetih med letališkim osebjem le uspeli razložiti, da s prestopom meje najinih psov v Anglijo ne bo težav. Seveda sva se z Aleksandro že več kot pol leta prej informirali, kaj vse potrebujeta najina kužka za takšno potovanje in sva temu primerno ukrepali. Ni še splošno razširjena novica, da so Angleži ukinili polletno karanteno za pse in je zdaj možno potovati skupaj s svojimi štirinožnimi prijateljčki. Najina sta imela tudi ta privilegij, da sta bila lahko z nama na krovu letala. Nisem prepričana, da se pogosto dogaja, da dva kosmatinca v istem letalu ležita pri nogah potnikov in pritegujeta poglede sopotnikov in stevardes. Še posebej slednjih, saj so ju vljudno ogovarjale in prijazno pogledovale vsakič, ko so prišle mimo. Tudi vodo so jima ponujale, pa smo jo zaradi kratkega leta in skrbi, da jima ne bi bilo slabo, raje odklonili.

Tudi na letališču v Frankfurtu uslužbencem ni bilo čisto jasno, kako nameravamo priti na Otok. Le mi smo bili še vedno brezskrbni. Ko pa smo pristali v Birminghamu, je tudi v meni začel glodati črv nezaupanja. Ali naju bodo poslali nazaj? Postavimo se pred carinika in Miloš pokaže tri potne liste. Svojega, mojega in Baronovega. Carinik je najina komaj odprl. Ko pa je zagledal pasjega, se je močno začudil:
»Poglej no, pasji potni list, pa še fotografija je notri, in vpisana cepljenja …« Kar ni mogel verjeti svojim očem. »Iz katere države prihajate, da imate tako lepo urejene potne liste za živali?« je vprašal še enkrat. Oba začudena nad takšno nevednostjo poveva, da iz Slovenije. Nad novim odkritjem navdušeni carinik nam je zaželel prijetno bivanje na Otoku in srečno pot, naše izobraževanje pa se je lahko začelo.

Ni treba poudarjati, da smo bili precej skeptični o obisku Otoka, saj Otočani veljajo za zelo zaprte in hladne, nezaupljive do tujcev. Hja, pa smo takoj prebili led, saj so nas pričakali že na letališču in nam tako olajšali prevoz do njihovega učnega centra blizu Birminghama. Tako dober teden, kot je bil ta, pa res redko doživiš. Naše vodstvo projekta je res mislilo na vse, Angleži pa so se pokazali za dobre gostitelje in zelo odprte. Učne ure so bile včasih naporne, vendar koristne. Izvedeli smo veliko, predali smo naše informacije, naše izkušnje, ki so jih z zanimanjem sprejeli in se tudi poskusili v naših metodah treniranja psov. Izmenjali smo pse vodiče, inštruktorji so testirali naša dva zvezdnika (Barona in Atheno), mi pa njihove pse. Na začetku je  bilo nekaj težav z angleškimi ukazi, ampak smo se jih hitro navadili. Obiskali smo tudi šolo za pse pomočnike, bili na obisku v največjem vzrejnem centru, ki je odprt šele leto dni, prisostvovali na njihovi dobrodelni prireditvi in videli, kako dobrohotni znajo biti do psov vodičev.

Jaz bi seveda še kar ostala z našimi inštruktorji, pa smo morali mi trije nazaj domov. Spet smo bili atrakcija na angleških letališčih, celo mini prikaz dela psov vodičev smo imeli. Ampak to bo druga zgodba.

Ob tej priliki se zahvaljujeva vodstvu CANIS-a, da so nama lahko omogočili to zanimivo strokovno izpopolnjevanje.

 

Sabina Dermota, mentorica SLO-CANIS

 

 Objavljeno v osmi številki revije Kužek