Pred najtežjo odločitvijo

Žival je v prednosti pred človekom, saj ji lahko, ko opeša ali neozdravljivo zboli, na humani način olajšamo muke in jo pospremimo prek mavrice.

Odločitev za evtanazijo ali humano uspavanje hišne živali zaradi starosti in/ali bolezni je večinoma zelo težka. Od skrbnika živali zahteva veliko zrelosti, trezen premislek, oceno stanja živali in posledic, ne nazadnje pa je povezana tudi z morebitnim občutkom krivde in dvomi v pravilnost dokončne odločitve. V večini primerov skrbnik upošteva nasvete veterinarja, ki je najbolj pristojen in strokovno usposobljen, da oceni zdravstveno stanje živali. Kadar je pred nami bolna žival, ne glede na vrsto, pasmo ali starost, ki trpi in ji ni več mogoče pomagati, je seveda možnost, da ji skrajšamo trpljenje, naravnost odrešujoča. Obstaja pa seveda tudi neke vrste prehodna faza, kjer se vedno pojavi dvom, če je živali še mogoče podaljšati in olajšati življenje.

V vsakem primeru velja osnovno vodilo, da je treba na prvo mesto postaviti korist živali. Kadar gre za starostno onemoglo žival ali bolnika v končni fazi bolezni, moramo za vzdrževanje in nego živali zagotoviti nekaj osnovnih pogojev. Velikokrat takšen pes (pa tudi mačka) potrebuje celodnevni nadzor, saj ga je treba pogosteje kot sicer odpeljati ven. Dva dnevna obroka je potrebno razdeliti na več manjših in jih ponuditi v krajših časovnih presledkih. Hrano boljše kakovosti pripravimo svežo iz polnovrednih sestavin. Zaradi splošne oslabelosti se žival zelo malo giblje, njena mišična masa pa zelo hitro kopni. Posledično to pomeni, da se giblje še težje, počasi vstaja ali sploh ne ter jo je treba zaradi opravljanja potreb na prosto prenesti. V takih primerih so zelo dobre masaže, ki se jih lahko nauči vsak skrbnik. Še posebej koristne so terapije T-Touch po metodi Linde Tellington. Njen prevedeni učbenik je že nekaj let tudi na naših knjižnih policah. Ne nazadnje ne gre pozabiti na morebitno dajanje zdravil, infuzije in podobno, kar zahteva nekaj strokovnega znanja in prakse, predvsem pa veliko predanosti in dovolj časa.

Če nas ne preseneti bolezen s slabo napovedjo in naš hišni ljubljenec počasi ugaša, so znamenja, da je pripravljen na odhod, po navadi zelo očitna. Kljub temu jih skrbniki, ki smo na žival močno navezani in nismo pripravljeni na izgubo, (ne)namenoma spregledamo. Vsako prehodno in še tako kratkotrajno izboljšanje takemu skrbniku pomeni bilko, ki se je oprijema, s tem pa svojemu dolgoletnemu spremljevalcu dela slabo uslugo. Zagotovo so v takem položaju dobrodošli nasveti manj čustveno vpletenih oseb, ki laže trezno razmišljajo in položaj presojajo tudi z vidika koristi živali.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Mojca Sajovic

 

Objavljeno v osmi številki revije Kužek