Rak pri psu

5850

Z rakom pri psih se ukvarja onkologija, veda o novotvorbah – tumorjih. V veterinarski medicini je to ena najhitreje razvijajočih se znanstvenih vej, ki tudi pri nas v zadnjih letih dela velike korake naprej. Višji nivo znanja in večja osveščenost lastnikov psov sta pripeljala do tega, da živali z novotvorbami načrtno zdravimo in ne samo tako kot pred časom, ko je veljalo, bomo odrezali in bo kar bo.

Tumor ali oteklina je izraz, ki se v medicini uporablja za opisovanje tvorb. Rak pa je bolezen, pri kateri prihaja do nastanka novotvorb. Ločimo nenevarne – benigne tumorje in nevarne oziroma maligne tumorje. Sam nastanek tumorja povzročijo onkogeni, to so spremenjeni geni, ki imajo sposobnost, da vplivajo na telesne celice tako, da nastanejo tumorske celice, ki izzovejo rast tumorja. Vzrokov za nastanek onkogenov in tako tumorjev je zelo veliko in se precej razlikujejo. Poznamo viruse in parazite, ki sprožijo nastanek tumorjev, tako kot razne kemikalije in različne fizikalne vzroke (škodljivo sevanje). Na žalost pa se je z leti raziskav pokazalo tudi, da so določene živali tudi genetsko bolj podvržene določenim tipom tumorjev, kot imajo na primer velike pasme psov večjo možnost obolevanja za kostnim rakom ali pa bernski planšarji za maligno histiocitozo. Na srečo to ne pomeni, da bodo zboleli vsi psi te pasme, so pa seveda vsi bolj ogroženi.

Pogostost tumorjev pri psih je podobna kot pri ljudeh, kar v številkah pomeni približno 200–300 psov obolelih za rakom na 100.000 psov v vzorcu. V okolju, kjer je pojavnost tumorjev pri živalih zelo visoka, je lahko to tudi znamenje nezdravega, onesnaženega okolja kot posledica pretirane uporabe insekticidov, herbicidov in drugo. Takšno okolje je neugodno tudi za ljudi. Pri tem pa se na srečo podobnost med psi in ljudmi neha, saj povzročitelji tumorjev pri psih ne povzročajo onkoloških bolezni pri ljudeh in se na njih ne prenašajo.

Rak ima dva različna načina, kako škoduje organizmu. Prva pot je neposredni učinek tumorja, kar se lahko kaže kot infiltrativna rast, vraščanje v zdravo tkivo, organe, kar vodi v izgubo normalne funkcije prizadetega dela, zamašitev prehodnih poti (črevesja) ali pa metastaziranje (razsejanje) po telesu. Drugi način pa je posredni, kjer prihaja do škodljivih učinkov zaradi produkcije različnih snovi v tumorjih, ki s svojim delovanjem škodujejo organizmu. Poznamo še en posredni način delovanja tumorja, to je paraneoplastični sindrom, kar razumemo kot spremembe v organizmu, ki se kažejo kot hudo hujšanje, vročina, živčne motnje, kožne spremembe, slabokrvnost, povišan nivo kalcija v krvi … Vse te dodatne spremembe pomembno vplivajo na samo zdravstveno stanje psa in včasih tudi močno otežijo zdravljenje.
Namen terapije psov s tumorji je ozdravitev živali in doseganje čim daljšega obdobja brez bolezni, vendar se način za dosego tega cilja precej razlikuje od tega, kako se zdravijo ljudje. Človeka se poskuša vedno popolnoma ozdraviti, ne glede na stranske učinke, pri malih živalih pa je vedno glavnega pomena blaginja živali oziroma kakovost življenja živali med in po terapiji, kajti nedopustno bi bilo s terapijo povzročati njihovo trpljenje. [members_only] Na primer suh in športen pes bo enako dobro živel tudi na treh tacah po amputaciji noge zaradi osteosarkoma ali kakšnega drugega tumorja, medtem ko bernardinec s 70 kilogrami verjetno ne bo mogel niti vstati, zato amputacija kot terapija zanj sploh ne pride v poštev. Prav tako žival ne more razumeti, zakaj se slabo počuti po aplikaciji kemoterapevtikov, kar pomeni, da so koncentracije zdravil uporabljene za živali precej manjše kot tiste za ljudi in na ta način so veliko manjši tudi njihovi stranski učinki.

Pacient, ki pride k nam s težavami, včasih so tumorji vidni, velikokrat pa našim očem zakriti, je najprej klinično pregledan (to je osnovni pregled življenjskih funkcij, bezgavk, sluznic). Če novotvorba na zunaj ni vidna, obstaja pa sum, da jo pacient ima, jo iščemo s pomočjo slikovnih diagnostičnih aparatov, kot so ultrazvok, rentgen, endoskopi … Rentgen nam služi za celosten pregled organov pacienta in za natančne slike kosti ali za iskanje metastaz. Ultrazvok pa uporabljamo za natančne preglede posamičnih organov tako v trebušni kot prsni votlini. Za popolnejšo sliko o dogajanjih v telesu, o morebitnih prikritih bolezenskih stanjih naredimo še krvne preiskave. Po postavljenem sumu je treba le-tega potrditi, kar naredimo z odvzemom vzorca iz spremenjenega tkiva. Navadno uporabimo tankoigelno biopsijo, s katero dobimo celični vzorec, za bolj natančno diagnozo in v primeru dvomljivih rezultatov pa odvzamemo še histološki – tkivni vzorec. Na podlagi mikroskopskih preiskav vzorca ugotovimo tip tumorja, od katerega so odvisne naše terapevtske možnosti, ki jih nato skupaj z lastnikom pretehtamo in izberemo najboljšo.

Poznamo tri glavne načine terapije rakastih obolenj, to so kirurška terapija, kemoterapija in obsevanje. Pri kirurški terapiji ločimo kurativno, kar pomeni, da z odstranitvijo tumorja želimo doseči popolno ozdravljenje pacienta, paliativno, s katero lajšamo simptome ter preventivno, na primer s kastracijo oziroma s sterilizacijo preprečimo nastanek tumorja na testisih oziroma na jajčnikih ali maternici. Kemoterapija se lahko uporablja sistemsko ali lokalno, deli pa se na primarno, to pomeni, da se uporablja kot edina terapija, in dodatno v kombinaciji z obsevanjem ali s kirurško terapijo. Včasih jo uporabimo tudi za zmanjšanje obsega tumorja, kar kasneje omogoči lažje kirurško odstranjevanje novotvorbe. Tudi obsevanje se lahko uporablja kot primarna terapija za tumorje, občutljive na žarke, ali kot dodatna terapija v primerih, kjer kirurško nismo uspeli popolnoma ozdraviti pacienta in nato obsevamo ostanke tumorja oziroma za zmanjševanje obsega. Tretja možnost pa je obsevanje tumorskih sprememb z namenom lajšanja bolečin, kar se je pokazalo kot zelo učinkovito.

Kljub zelo slabemu slovesu in slabi prognozi, ki ga imajo navadno rakasta obolenja, pa je treba povedati, da je rak še vedno najbolje ozdravljiva kronična bolezen, saj je s pravilno terapijo možna tudi popolna ozdravitev in tako kakovostno življenje našega psa.

[/members_only]

Gašper Trojner, dr. vet. med.

 

Objavljeno v osmi številki revije Kužek