Rak pri psu

Z rakom pri psih se ukvarja onkologija, veda o novotvorbah – tumorjih. V veterinarski medicini je to ena najhitreje razvijajočih se znanstvenih vej, ki tudi pri nas v zadnjih letih dela velike korake naprej. Višji nivo znanja in večja osveščenost lastnikov psov sta pripeljala do tega, da živali z novotvorbami načrtno zdravimo in ne samo tako kot pred časom, ko je veljalo, bomo odrezali in bo kar bo.

Tumor ali oteklina je izraz, ki se v medicini uporablja za opisovanje tvorb. Rak pa je bolezen, pri kateri prihaja do nastanka novotvorb. Ločimo nenevarne – benigne tumorje in nevarne oziroma maligne tumorje. Sam nastanek tumorja povzročijo onkogeni, to so spremenjeni geni, ki imajo sposobnost, da vplivajo na telesne celice tako, da nastanejo tumorske celice, ki izzovejo rast tumorja. Vzrokov za nastanek onkogenov in tako tumorjev je zelo veliko in se precej razlikujejo. Poznamo viruse in parazite, ki sprožijo nastanek tumorjev, tako kot razne kemikalije in različne fizikalne vzroke (škodljivo sevanje). Na žalost pa se je z leti raziskav pokazalo tudi, da so določene živali tudi genetsko bolj podvržene določenim tipom tumorjev, kot imajo na primer velike pasme psov večjo možnost obolevanja za kostnim rakom ali pa bernski planšarji za maligno histiocitozo. Na srečo to ne pomeni, da bodo zboleli vsi psi te pasme, so pa seveda vsi bolj ogroženi.

Pogostost tumorjev pri psih je podobna kot pri ljudeh, kar v številkah pomeni približno 200–300 psov obolelih za rakom na 100.000 psov v vzorcu. V okolju, kjer je pojavnost tumorjev pri živalih zelo visoka, je lahko to tudi znamenje nezdravega, onesnaženega okolja kot posledica pretirane uporabe insekticidov, herbicidov in drugo. Takšno okolje je neugodno tudi za ljudi. Pri tem pa se na srečo podobnost med psi in ljudmi neha, saj povzročitelji tumorjev pri psih ne povzročajo onkoloških bolezni pri ljudeh in se na njih ne prenašajo.

Rak ima dva različna načina, kako škoduje organizmu. Prva pot je neposredni učinek tumorja, kar se lahko kaže kot infiltrativna rast, vraščanje v zdravo tkivo, organe, kar vodi v izgubo normalne funkcije prizadetega dela, zamašitev prehodnih poti (črevesja) ali pa metastaziranje (razsejanje) po telesu. Drugi način pa je posredni, kjer prihaja do škodljivih učinkov zaradi produkcije različnih snovi v tumorjih, ki s svojim delovanjem škodujejo organizmu. Poznamo še en posredni način delovanja tumorja, to je paraneoplastični sindrom, kar razumemo kot spremembe v organizmu, ki se kažejo kot hudo hujšanje, vročina, živčne motnje, kožne spremembe, slabokrvnost, povišan nivo kalcija v krvi … Vse te dodatne spremembe pomembno vplivajo na samo zdravstveno stanje psa in včasih tudi močno otežijo zdravljenje.
Namen terapije psov s tumorji je ozdravitev živali in doseganje čim daljšega obdobja brez bolezni, vendar se način za dosego tega cilja precej razlikuje od tega, kako se zdravijo ljudje. Človeka se poskuša vedno popolnoma ozdraviti, ne glede na stranske učinke, pri malih živalih pa je vedno glavnega pomena blaginja živali oziroma kakovost življenja živali med in po terapiji, kajti nedopustno bi bilo s terapijo povzročati njihovo trpljenje.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Gašper Trojner, dr. vet. med.

 

Objavljeno v osmi številki revije Kužek