Pogovor: Igor Rašić

Majhna tovarna velikih plinov

Najbrž se ne bi veliko zmotil, če rečem, da zagotovo poznate rek, ki pravi nekako tako, da najprej nekaj, hm, drugega, šele potem pa kultura. Manj znano pa vam je verjetno, da to ne velja le za ljudi, ampak tudi za kosmatince.

In prav takšnega psa imajo tudi v družini nekdanjega boksarskega prvaka in sedanjega trenerja Igorja Rašića. Čeprav Bosnek ni prvi štirinožni na sploh ali pasji Igorjev spremljevalec, je v nekaterih stvareh vseeno prvi. In poleg tega tudi eden redkih, vsaj znanih primerov, kjer se dogaja tako, oziroma ki so takšni. Psi so namreč že res kot pribito najboljši človekovi prijatelji, a včasih znajo poskrbeti tudi za človeško pričkanje. In sedemmesečni mops je pasje bitje, ki mu gre to zelo dobro od rok. Zaradi njega se namreč pri Rašićevih, še vedno ne povsem dojemajoč resničnega stanja, sem ter tja sumničavo gledajo in v mislih ali pa na glas drug drugega krivijo za zaudarjajoče plinske vonjave telesnega izvora. A kakorkoli obrnejo in kakorkoli se pričkanje ter ugibanje sučeta, na koncu vsakokrat pridejo do istega sklepa. Krivec in povzročitelj vsega je Bosnek. Pa ne zato, ker je psa, ki se pač ne more braniti, najlažje okriviti, ampak zato, ker v resnici tako je. Oziroma ker v resnici to počne. Kadarkoli in kjerkoli ga namreč prime, se plinsko mirno olajša. A to kljub vsemu še ne bi bila takšna grozna stvar. Veliko huje oziroma najhuje je to, da človek ne more in ne more verjeti, da prostor lahko tako začinjeno zaplini takšno majceno pasje bitje!

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Roman Turnšek

Objavljeno v štiriindvajseti številki revije Kužek