Majhna tovarna velikih plinov
Najbrž se ne bi veliko zmotil, če rečem, da zagotovo poznate rek, ki pravi nekako tako, da najprej nekaj, hm, drugega, šele potem pa kultura. Manj znano pa vam je verjetno, da to ne velja le za ljudi, ampak tudi za kosmatince.
In prav takšnega psa imajo tudi v družini nekdanjega boksarskega prvaka in sedanjega trenerja Igorja Rašića. Čeprav Bosnek ni prvi štirinožni na sploh ali pasji Igorjev spremljevalec, je v nekaterih stvareh vseeno prvi. In poleg tega tudi eden redkih, vsaj znanih primerov, kjer se dogaja tako, oziroma ki so takšni. Psi so namreč že res kot pribito najboljši človekovi prijatelji, a včasih znajo poskrbeti tudi za človeško pričkanje. In sedemmesečni mops je pasje bitje, ki mu gre to zelo dobro od rok. Zaradi njega se namreč pri Rašićevih, še vedno ne povsem dojemajoč resničnega stanja, sem ter tja sumničavo gledajo in v mislih ali pa na glas drug drugega krivijo za zaudarjajoče plinske vonjave telesnega izvora. A kakorkoli obrnejo in kakorkoli se pričkanje ter ugibanje sučeta, na koncu vsakokrat pridejo do istega sklepa. Krivec in povzročitelj vsega je Bosnek. Pa ne zato, ker je psa, ki se pač ne more braniti, najlažje okriviti, ampak zato, ker v resnici tako je. Oziroma ker v resnici to počne. Kadarkoli in kjerkoli ga namreč prime, se plinsko mirno olajša. A to kljub vsemu še ne bi bila takšna grozna stvar. Veliko huje oziroma najhuje je to, da človek ne more in ne more verjeti, da prostor lahko tako začinjeno zaplini takšno majceno pasje bitje!
[members_only]
Bosnek je sicer nezahteven, umirjen in inteligenten kuža. Lenuh, ki rad spi in pri tem tudi smrči, da je ojoj. A tudi to ojoj smrčanje ni nič v primerjavi z izpušnimi plini. To nadlogo manjšega obsega pa odtehta oboževanje otrok. Z vsemi štirimi se namreč odlično razume in tudi oni z njim. Najbolje sta se ujela z Lenno. Malce zato, ker je najmlajša in po starosti najbližje pasjemu prijatelju, malce pa zato, ker ga na skrivaj, če le lahko, hrani s priboljški, zaradi katerih potem vse peče v nosu spričo izpušnih vonjav. Zato je treba nadlogo reševati preventivno, čeprav je res tudi to, da zaradi Bosnekovih plinov, kljub njihovi neprijetnosti in moči, še nihče ni umrl.
Da se z otroki razumejo, je zelo pomembno in dobrodošlo. Na začetku namreč ni kazalo, ali bo tako ali ne. Kot mladič je bil do otrok malce nadležen. Skozi igro, a vendarle, jih je grizel kjer in kadar jih je le lahko. Verjetno so mu malce tudi nagajali, a kakorkoli, tega sedaj, ko ima sedem mesecev, ni več. Seveda sem ter tja še vedno pride do kakšnega ravsa, a to je normalno in nekaj, kar pravzaprav mora biti. Otroci so za psa idealen vir socializacije, pes pa njih uči skrbi in odgovornosti.
Skrb je sicer, seveda, pretežno Igorjeva dolžnost. Trikrat dnevno se redno sprehajata po okolici, saj so otroci tekom dneva v vrtcu. Mariborski predel, kjer stanujejo Rašićevi, je za psa, četudi majhnega, kakor nalašč. Umaknjeni so od centra in gostega prometa, čeprav so še vedno v strnjenem naselju. A tako rekoč na dosegu roke so travniki in gozd, kjer so sprehodi pravi užitek.
Najbolj odgovorno med otroki za Bosneka skrbi Luna, ki je nanj tudi najbolj navezana. Imata poseben odnos in je ob Igorju tudi edina, ki je varna pred pasjimi zobki. Od otrok edina – in to sama od sebe – vstane tudi ob šesti jutranji uri in gre z Igorjem ter Bosnekom po okoliških travnikih, medtem ko ostali trije takrat še globoko spijo.
Mali kosmatinec je sicer pri hrani pretežno vajen briketov. Poleg tega ima na voljo tudi priboljške, a čeprav so redni, se trudijo, da so v mejah normale. Prav tako morajo biti absolutno tudi skriti ali pa celo pod ključem, kajti če jih najdejo ali se do njih dokopljejo otroci … Ti bi namreč Bosneka radi naučili vsega, kar je mogoče, pri čemer najbrž ni treba posebej poudarjati, da so to večinoma stvari, ki niso ravno iz zakladnice starih modrosti. Poleg tega vsi štirje uživajo, ko Bosneka česa naučijo, kar vsakokrat nagradijo z raznovrstnimi dobrotami. Ker tudi Bosnek ni neumen in za povrh kosmat za ušesi, tako dobiva priboljške za vsak premik! Kljub temu pa uboga, zaenkrat brez drgnjenja šolskih klopi, avtoriteta v družini pa je menda Igor.
Čeprav je kratkodlak, je dlaka neverjetno nadležna stvar. Od kod se je vzame toliko, se jim sanja ne, a sesati je treba najmanj vsake dva dni. Redno krtačenje je tako na dnevnem redu, kopanje v klasičnem pomenu besede pa je na urniku enkrat mesečno. In menda ni kakšnega posebnega mikastenja. Kot kaže, so oboji dognali, da lažje ko bo, prej bo konec!
Za Rašićeve je Bosnek priročen tudi zaradi majhnosti, ki je pri šestčlanski družini praktična tudi za vožnjo v avtu. Namesti se pri otrocih v zadnjem delu prostornega avtomobila, pa je! In na srečo se razume tudi z drugimi živalmi, vsaj doslej ni bilo kakšnih omembe vrednih težav. Saj, le kaj bi sicer bilo, če bi ga Igor, denimo, naučil boksati?!
[/members_only]
Roman Turnšek
Objavljeno v štiriindvajseti številki revije Kužek
