Mačja boječka
Prvi pasji prijatelj za vsakega lastnika, ki se pionirsko znajde v takšni vlogi, običajno pomeni tudi nekaj strahu. Strahu pred neznanim, saj se podati v nekaj, pri čemer je človek brez vsakih izkušenj, ni prav lahko. A potem kar nekako steče. Tako je bilo tudi pri Anji Jenko. In tudi njej in višavski terierki Lizi je potem steklo …
[members_only]
Pred šestletno belo kosmatinko namreč v njihovi družini še niso imeli nobenega psa. Ker so se odločali med pasemskimi, so želeli takšnega, ki ne bi bil prezahteven, bival pa bi z njimi v hiši. Da ne bi pretirano puščal dlak, a obenem tudi ne bi bil salonski kuža, občutljiv na vsako stvar. Pa da bi zmogel kakšno uro ali dve hoje skupaj, kajti z družino bi odhajal tudi na izlete. Višavci so jim bili vizualno všeč, a ker naj bi bili trmasti in precej živahni, terierska kri pa je terierska kri, so jim to pasmo odsvetovali. Ker je čisto malo manjkalo, da bi opustili idejo, se je kot nalašč vmešalo naključje. Spoznali so namreč družino, ki je imela višavskega terierja in katerih izkušnje s to pasmo so bile dobre. S pomočjo njihovega nasveta in priporočila, so se na koncu tudi sami odločili za »Cezarja«, kot se je pasme oprijel splošni vzdevek zaradi njene podobe na embalaži pasje hrane enega od proizvajalcev. Kar bo, pa bo …
Zaradi terierske krvi, ki kljub vsemu teče po Lizinih žilah, in zaradi neizkušenosti so se odločili za pasjo šolo. »Veliko dlje od osnov kljub vsemu nismo šli ne mi, ne ona, a se vseeno odlično razumemo in ujemamo,« pravi Anja. Pomembna stvar, za katero so se prav tako odločili poleg šole, je bila tudi sterilizacija.
Lizika, kot jo ljubkovalno pokličejo kadar je pridna, živi skupaj z družino v hiši. Kljub temu pa je veliko zunaj, ker je rada in ker ima to možnost. Družina živi tako rekoč na vasi in tudi malce bolj na samem, tako da lahko brez skrbi skače po vrtu in okoli hiše. Dnevno je zunaj, če je vreme za to, tudi po pet ur skupaj. Najbolj pa se zabava zjutraj in zvečer. Ko jo ven spustijo prvič in zadnjič v dnevu, gre vsakokrat dvakrat okoli hiše, pri tem pa ves čas glasno laja na bližnji gozd in postavlja obrambo pred zajci in srnami.
Toda ko je zunaj, ni nikoli sama. Vedno je namreč nekdo doma, če pa že kdaj nanese, pa lahko kakšno uro pridno počaka tudi sama.
Popoldnevi so rezervirani za sprehode v gozd. Pred noge tistega, ki z njo pohajkuje, prinese kakšno igračko in ga začne po pasje ogovarjati. Cvili, renči, skoči na nogo, … kar se ji pač zdi, da bo najbolj učinkovito. Večeri pa so rezervirani za Lizin kavč. Tako so ga namreč poimenovali, da se ve, o čem teče beseda. Ta sicer, vsaj prvotno, ni bil njen, niti namenjen zanjo, a so se nekako zmenili tako, da je zdaj predvsem Lizin. Ob večerih se namreč rada crklja in kavč je naravnost idealen za to. Kje drugje se še da tako pretegovati in valjati?
Čeprav je majhne rasti, s prehrano oziroma telesno težo nimajo težav. Liza sicer rada pohrusta vse kar je dobrega za pod zob, a ker se veliko giba, hrano tudi sproti porablja za energijo. Rada ima brikete in meso, pogoltne celo tudi zelenjavo.
Na kopanje gleda bolj postrani, zato so se temu preprosto prilagodili. Ko pride umazana s sprehoda, jo temeljito sperejo z mlačno ali rahlo toplo vodo, da je zadoščeno potrebni higieni. Kopanje v čisto pravem pomenu besede in s šamponom pa je na vrsti enkrat na približno dva meseca. Kot vsaka pasja gospodična, ki da kaj nase, tudi Liza hodi k frizerju. Na začetku, ko so bili polni navdušenja in radovednosti spričo novih stvari, so jo poskusili ostriči in sfrizirati sami, a se je končalo klavrno in travmatično. Anja se ob spominu na to dogodivščino pošali, da se je Liza s pričesko made at home ob pogledu v ogledalo zgrozila.
Čeprav je razposajena in živahna, pa zanimivo nima rada drugih živali. S psi se še razume, kar pa zadeva mačke … To pa je povsem druga zgodba. Za terierje je to sicer precej nenavadno, a mačk se boji. Včasih jih je rada lovila, dokler so bežale. Potem pa eni izmed njih ob neki priliki ni bilo do tekanja, skrivanja in prekopicevanja in ji jih je po domače povedano temeljito naložila na nos. Batine so očitno zalegle, saj se od takrat dalje mačkam raje v velikem loku izogne. A kot kaže, mačkam to očitno ni dovolj. Poleg tega, da jo strašijo, so očitno tudi opravljive in z veseljem prenašajo čenče. Opravljive mijav govorice so namreč, kot kaže, prišle tudi vse do srnjih in ovčjih ušes. Včasih je srne namreč z lahkoto prepodila, zdaj pa se nočejo premakniti več niti za centimeter. Tudi ko se jim približa na pet metrov, jo samo predrzno in nesramno gledajo. Ovce pa so še slabše. Njim se ne zdi vredno niti, da bi jo pogledale.
V tolažbo rada pohajkuje na izletih v hribih in na morju. Pozimi se v snegu zaradi bele barve kar izgubi, v morski vodi pa veselo čofota. Ribe se je, menda, vsaj zaenkrat še bojijo …
Obožuje tudi vožnjo z avtom, o čemer lahko ovce in srne kljub svoji vzvišenosti samo sanjajo. In za razliko od njih hodi tudi na počitnice. Če je to kje blizu in z avtom, počitnikujejo skupaj. Če pa gredo kam dlje ali z avionom, pa Liza v času odsotnosti družine dopustuje pri Anjini teti in njeni družini. In tam je zanjo očitno kot ustvarjeno, saj se razume celo z njihovo muco!
[/members_only]
Roman Turnšek
Objavljeno v dvaindvajseti številki revije Kužek
