V medijih večkrat zasledimo članke o ugrizih psov in po navadi takšne članke spremljajo naslovi: Pitbull ugriznil otroka ali Rotvajler napadel človeka. Toda nikoli ne zasledimo, da bi pisalo Ovčar napadel otroka ali Čivava ugriznila človeka. Če se na začetku osredotočim na te naslove lahko rečem, da so že novinarji oziroma mediji tisti, ki začnejo ustvarjati stereotipe – zavoljo prodane naklade in odmevne novice s prve strani, se časopis prodaja za med. Ljudje preberejo naslov in agonija se začne. Umikanje od teh psov, šepetanje mimoidočih, ko tega »nevarnega psa« srečajo na ulici in paranoično umikanje mamic z otroki, da jih pes slučajno ne bi raztrgal. Kaj je resnica? Zmeraj je in zmeraj bo obstajala stigmatizacija določenih pasem, čeprav, roko na srce, sami ustvarjamo odklon do določenih pasem in to ne zaradi njih samih, temveč zaradi nekih »vsiljenih« prepričanj in vzgoje. Posledično pa nismo niti toliko iskreni sami do sebe, da bi poskušali to spremeniti in se izobraževati glede teh pasem. Lažje je preprosto reči: »Eh, to so nevarni psi.« Zgodovina je tista, ki jo je ustvaril človek in prav tako je človek v zgodovini napravil nepopisno škodo z zaznamovanjem določenih pasem. Nekoč so bili pitbulli namenjeni varovanju otrok, danes javnost v njih vidi najnevarnejšega psa.
Sem lastnica mešanca med nemškim bokserjem in dogo, torej velikega psa, kar sem omenila ravno zato, ker se moram posledično tudi sama ukvarjati s predsodki, obsojanji in nezaupanjem ljudi. Ob srečanju z mojim psom sem vsaj po večini deležna zgražanja, umikanja, zavijanja z očmi in še bi lahko naštevala. Dosledno upoštevam, da je pes v strnjenih naseljih privezan na povodec, kajti niti malo mi ni v interesu, da bi plačevala kazen zaradi spuščenega psa, saj bi po moji logiki prijava sledila takoj. Moj kosmatinec je miroljuben in se dobro razume z vsemi psi, tudi tistimi »lajajočimi«, ki se derejo brez kakršnega koli vzroka. No, moj pes je vedno privezan, medtem ko okrog in mimo njega caplja na desetine malih, neprivezanih, lajajočih, psov, prepuščenih raziskovanju ulic, medtem ko se mimo vozijo avtomobili, ki trobijo, čakajo, da se pes umakne in da lahko odpeljejo dalje. Lastniki nekje od zadaj, v težki debati o slovenski politiki, niti ne sledijo kje se nahaja njihov pes. Ti psi konstantno lajajo v mojega psa, se zaganjajo vanj in renčijo nanj, toda moj pes hladnokrvno in z veliko mero ignorance caplja za menoj. Ne morem pa reči, da mu nekega dne vse to ne bo prekipelo in prvič, ko bo le zarenčal nazaj, bom deležna plaza kritik in obsojanj, da imam »nevarnega« psa, ki napada te uboge histerične mlade kužke. Zakaj? Ker imam velikega psa, ki je obiskoval pasjo šolo, ki je dve leti dan za dnem prenašal bevskanje in je mirno hodil ob meni. Večina lastnikov majhnih psov misli, da je za njihove ljubljenčke obiskovanje pasje šole nesmiselno in se jim zdi popolnoma normalno, da njihov pes prostovoljno raziskuje okolje, saj ni nevaren, tako kot moj velik pes! Žal je z lastniki, ki tako razmišljajo zelo težko vzpostaviti konstruktiven dialog ter potegniti neke nove smernice in razširiti obzorja.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Tatjana Ornik Čurič, Ustavimo pasje borbe
Vir: hov-hov.si
Objavljeno v dvaindvajseti številki revije Kužek
