Prepričana sem, da je že vsak med nami na brezskrbnem sprehodu po parku vsaj enkrat v življenju ponesreči prav grdo stopil v pasji iztrebek. Temu je seveda sledilo divje brisanje čevljev v vsak šop trave, ki mu je prekrižal pot, vihanje nosu in strah, da ne bo kdo v bližini opazil, da smrad prihaja prav izpod njegovega čevlja. Lastniki psov v takih trenutkih najbrž prav domiselno izumimo cel plaz kletvic za neodgovornega sprehajalca, ki ni pospravil za svojim psom, pa vendar, ali imamo sami res čisto vest? Ali sami vedno poberemo za svojim psom, ne glede na okoliščine? Mogoče v bližini ni nobenega smetnjaka in se samo previdno ozremo okoli nas, če kdo gleda ter rdečih lic nadaljujemo svojo pot, mogoče je na večernem sprehodu tako temno, da iztrebka sploh vidimo ne, ali pa se je kuža že četrtič na istem sprehodu odločil, da ga tišči in nam je preprosto zmanjkalo vrečk … V takih primerih vdano počakamo, da kuža opravi svoje, ga narahlo pocukamo za povodec in sklonjene glave čim hitreje zbežimo s kraja zločina.
Kako je torej s kulturo pobiranja pasjih iztrebkov pri nas? Smo Slovenci dovolj vestni, ali pa se nas ta tema ne tiče?
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Andreja Fegeš
Objavljeno v triindvajseti številki revije Kužek
