Pasja igra in zakaj je tako pomembna

2011

pasja-igra-in-zakaj-je-tako-pomembnaPsi v veliki večini vse življenje ostanejo mladičkasto igrivi. Vsak trenutek so pripravljeni na igro z lastnikom ali pasjim prijateljem. Obstaja veliko načinov igre, pri kateri pa je venomer treba upoštevati pasji bonton, saj se zabavno tekanje, lovljenje in grizenje lahko kmalu sprevržejo v resen prepir med dvema štirinožcema.

Za odgovornega pasjega skrbnika se spodobi, da pozna telesno govorico psov in jo tudi v interakciji z drugimi psi pravilno prebere ter interpretira. Pogosto se zgodi, da lastnik narobe razume pasje vabilo k igri, pa naj bo to renčanje, lajanje, prekopicevanje ali »priklanjanje«; seveda pa je tudi obratno lahko problem: agresivno in grozeče vedenje psa ljudje spregledajo in ga ne popravljajo, zaradi česar lahko pride do konflikta.

Vsakemu pasjemu lastniku dobro znan priklon je univerzalno pasje povabilo k igri. Je nezamenljiv znak, da se naš kuža želi igrati, kar pa razumemo tako ljudje kot psi. S tem namreč kuža sporoča, da ni agresiven in da morebiten lajež ali renčanje, ki sledita priklonu, niso grožnje. Tudi ščipanje, ugrizi in prevali so le zabaven del igre in ne napad na nasprotnika. Pa še zanimivost:  študija iz leta 2008 je dokazala, da pasji mladički v igri zmago pogosto prepustijo samičkam!

Psi se že od rane mladosti igrajo. Seveda so mladički, tako kot človeški otroci, nad igro najbolj navdušeni, ta pa spada tudi med najpomembnejše aktivnosti v pasjem razvoju. Skozi igro z mamo psico se mladič uči pasjega bontona in sprejemljivega vedenja z drugimi psi, saj ga ob neprimernem obnašanju strogo disciplinira. Najboljši tovariši pri igri so seveda bratci in sestrice v leglu. Psiček se skozi igro začne zavedati lastnega telesa, izboljša motoriko in koordinacijo hojo, tek, gibe s tačkami in gobčkom. Tudi divji sorodniki psov, volkovi, se v mladosti igrajo, s tem pa vadijo lov, borbo, skrivanje in beg pred sovražnikom. To znanje mladim volkovom seveda neizmerno koristi v odraslosti, ko si morajo sami uloviti plen ga zalezovati, podreti, ubiti ali pa se braniti pred nevarnostjo. Našim razvajenim kužkom seveda tega ni treba početi za preživetje – je pa seveda sila zabavno!

Med igro se mladiček tudi zave pomena bolečine. Tako se nauči tudi enega izmed, tudi kasneje za interakcije z ljudmi, najpomembnejšega mehanizma zaviranja ugriza. To je zavedanje, kako močno lahko ugrizne, ne da bi svojemu partnerju povzročil bolečino. Če mladiček prijatelja v igri uščipne premočno, bo ta od bolečine zacvilil in igro končal. Tudi mama psica ga v takem primeru strogo kaznuje. Tako se psiček nauči nadzorovati silo ugriza, kar v njegovi podzavesti ostane zakoreninjeno celo življenje. Tako tudi človeka v igri ne bo ugriznil s tolikšno močjo, da bi ga poškodoval. Enako velja tudi v primeru, da ga prestrašimo ali ga nenamerno poškodujemo (na primer mu po nesreči stopimo na rep). Psi, ki so bili edini v leglu, ali pasje sirote, ki niso imele možnosti igre v leglu, te možnosti nimajo in bodo imeli večje težave pri nadzorovanju lastne moči v odrasli dobi.

Dobro socializirani psi se po navadi znajo igrati s pasjimi prijatelji in ne potrebujejo veliko človeškega vodenja. Seveda morajo biti vedno pod nadzorom; vodnik vedno prekine igro v primeru, da ta postane pregroba, psi pa začnejo kazati znake agresije ali pretirane dominance. Tako kot ljudje imajo tudi psi svoje prijatelje, s katerimi se dobro razumejo, in tiste, ki jih marajo preveč. Psa ne smemo siliti v interakcijo s psom, ki mu ni všeč.

Pasja igra je nekaj čudovitega in sproščujočega, vendar pa mora biti kljub temu nadzorovana in varna za vse udeležence.

Andreja Fegeš

Vira: www.mnn.com in
www.petplace.com

Objavljeno v dvaintrideseti številki revije Kužek