Vsak skrbnik si želi, da bi se lahko s svojim psom sprehodil sproščeno in ob obveznem razgibavanju svojega štirinožca odplaknil še svoje skrbi in vsakdanji stres. Če želimo tak sprehod omogočiti sebi in drugim, je treba upoštevati nekaj pravil.
Po določilih Zakona o zaščiti živali je treba imeti svojega psa vedno pod nadzorom, na javnih mestih pa mora biti pes na povodcu. Prav je, da na sprehodu pomislimo predvsem na mimoidoče, ki psa nimajo, si ne želijo pasje pozornosti ali se ga celo bojijo. Ne nazadnje pa moramo najprej poskrbeti za varnost svojega psa, ga zaščititi pred slabimi izkušnjami pri srečanju z ljudmi in drugimi psi, pred nenadnim skokom na cesto, pred paničnim pobegom …
Srečevanje
Psa na ulici ali na sprehajališču vodimo na povodcu, stran pravzaprav ni pomembna. Ob srečevanju z drugimi osebami, predvsem z otroki ali drugimi psi, pa je prav, da povodec primemo in psa prestavimo na nasprotno stran od tiste, po kateri se nam približuje pešec. Prav tako zamenjamo stran vodenja psa, kadar gremo mimo vrat lokalov, trgovin, ki bi se lahko nenadoma odprla in bi osebo, ki izstopa, lahko prisotnost psa prestrašila. Seveda pride v poštev tudi obratna možnost: lahko se prestraši tudi pes in se odzove nepredvidljivo. Med vrati in psom mora biti vedno vodnik psa. Posebno pozornost posvetimo mimoidočim nenavadnega videza, ki so za psa zanimivi, morda celo zastrašujoči. Sem spadajo starejši ljudje s pripomočki za hojo (bergle, hojice, vozički), pa tudi uniformirane osebe, ljudje z nakupovalnimi vrečkami, nazadnje pa tudi mamice z otroškimi vozički. Še posebej mladi psi so neznansko radovedni in bi najraje vtaknili svoj smrček v vsako vrečko, torbo ali voziček. To je treba predvidevati in preprečiti, če si ne želimo slišati upravičenih pritožb. V isto skupino spadajo tudi rolkarji, tekači, kolesarji … Skratka vsi, ki se gibljejo hitreje od nas. Za psa lahko predstavljajo plen, zato je že mladička treba naučiti, da bo do naštetih motenj ravnodušen. Na vsakem sprehodu je priložnost za učenje, ki jo nikar ne zamudimo. Pravilno vedenje je treba seveda nagraditi. Na vse našteto skrbnika psa opozorijo v vsaki dobri pasji šoli in omenjene prvine v urbanem okolju tudi skrbno vadijo.
Nemalokrat se zgodi, da želijo mimoidoči psa pobožati, morda to želijo omogočiti svojemu otroku. Vloga vodnika je tu zelo pomembna: psa mora naučiti, da ne sme samodejno k tujcu, ampak mora počakati, da mu vodnik to dovoli. Vajo lahko ponavljamo na vsakem sprehodu, ko je priložnost za to, pes pa jo bo zelo hitro osvojil, če ga bo čakala slastna nagrada.
Posebno občutljivo je srečevanje dveh psov. Običajno sta v urbanem okolju oba psa na povodcu, zato lahko vodnika nadzirata srečanje. Dva psa, ki se ne poznata, sta lahko zelo nepredvidljiva, še posebej, če gre za dva samca ali samice s slabimi izkušnjami. Psi na povodcu imajo bistveno zmanjšano možnost medsebojne komunikacije in tako tudi oddajanja pomiritvenih signalov. Če psi niso vajeni sporazumevanja z drugimi psi na povodcu, lahko pride do zapletov, zato se bližnjemu srečanju z neznanim psom razumen vodnik izogne. Če se srečata dva znanca s psoma, je tudi pasje pozdravljanje dovoljeno, a le za kratek čas. Nato naj pes mirno sede in počaka, da se vodnika poslovita.
Na sprehajališčih srečujemo tudi pse brez povodca, ki prosto tekajo ob vodniku. V večini primerov gre za vodljive in dobro socializirane pse, ki so si z vzornim vedenjem zaslužili zaupanje vodnika. Nenapisano pravilo pravi, da vodnik, ki vidi prihajati navezanega psa, nadene povodec tudi svojemu in obratno: prost pes je zagotovilo, da lahko mirno spustimo tudi svojega psa. Izkušnje kažejo, da se dva prosto tekajoča socializirana psa najlaže sporazumeta in da do pretepa pride zelo redko. Posebno pozornost namenjamo pri srečanjih mladičev. Ti morajo imeti v najnežnejšem obdobju le dobre izkušnje v stiku z drugimi psi, ljudmi, živalmi …, zato mladička odpnemo s povodca le v varnem in nadzorovanem okolju.
[members_only]
Pasja igrišča
Tudi pri nas že nastajajo ograjena pasja igrišča, ki so odlično mesto za igro in razgibavanje psov. Kljub temu da je za varnost poskrbljeno z ograjo, pa moramo upoštevati pravila vstopanja in predstavitve psa drugim, ki so prišli na ozemlje pred nami. Lahko se namreč zgodi, da prišleka psi zaznajo kot vsiljivca na njihovem ozemlju, zato je ravnanje skrbnika v prvih minutah nadvse pomembno. Psa med igro večkrat pokličemo in njegov prihod izdatno nagradimo. Če nismo povsem prepričani v uspešen odpoklic (to še posebej velja za mladiče), je bolje, da je pes pripet na dolg povodec v dolžini od tri do pet metrov, ki naj ga vleče za seboj. V primeru nujnega posredovanja ima tako skrbnik veliko večje možnosti, da psa obvlada.
Krdelo na sprehodu
Od skrbnikov dveh ali več psov se pričakuje, da bo dovolj izkušen, njegovi psi pa ne bodo predstavljali nevarnosti za okolico. Vendar kljub temu lahko pride do neprijetnih dogodkov, ko dva ali več psov istega skrbnika delujejo kot krdelo, ki postane neobvladljivo, kar se še posebej izkaže pri preganjanju divjadi. »Plen« lahko postane tudi mimoidoči nič hudega sluteči pes ali celo človek, zato je priporočljivo, da je eden od dveh psov ali najmočnejši pes v krdelu na vrvici. Na ta način bo vodnik lažje obvladal vedenje celotnega krdela. V nadzorovanem poznanem okolju lahko torej spustimo pse s povodca, če pa predvidevamo kakršnokoli motnjo, nikoli ne spuščamo vseh psov hkrati.
Pobiranje iztrebkov
To nepriljubljeno opravilo se je v nekaterih okoljih že povsem udomačilo, marsikje pa se še vedno ni zasidralo v zavest skrbnikov psov kot nekaj samoumevnega. Del opreme na sprehodu je rolica vrečk za iztrebke, še bolj priročno pa je, če imamo na povodcu pritrjen nosilec zanje. Ne glede na predpise in lokalne odloke, je na vseh javnih površinah prav, da poberemo iztrebke za svojim psom, pa čeprav so še tako majhni. Žal pa je treba priznati, da vodniki psov potrebujejo nemalokrat veliko iznajdljivosti, ko je treba vrečko z iztrebki odložiti v smeti.
[/members_only]Mojca Sajovic
Objavljeno v sedmi številki revije Kužek
