Kolumna: Pasje vragolije vesele kraševke, 5. del

Slabost, ime ti je Požrešnost. Z veliko začetnico! Tako bi brez dvoma zapisal Shakespeare, če bi poznal našo Jeno. Moja teorija, da ji hrana, če jo bo imela ves čas na voljo, ne bo pomenila nič, pade čisto na vsakem testu in to praktično na dnevni ravni. Sezona piknikov je, kar se tega tiče, najslabša, saj je priložnosti, ki delajo tatu, neomejeno.

Neko poletno popoldne je, na primer, mirno spremljala celotno dogajanje, čisto na koncu, ko so odšli še zadnji gostje in je bilo na vrsti pospravljanje, pa njeno budno oko ni zamudilo priložnosti, ko smo v delovni vnemi pozabili nanjo in na nekaj pečenega mesa na mizi. Hop, in piščanec je bil njen! Smo pospravili dobrote z žara in naslednji trenutek je našla kruh. Presneto! Tem porednostim se od srca nasmejim, njena požrešnost na splošno pa me včasih zelo jezi ter še bolj skrbi. Mrhovina na obrobju vasi ali razpadajoča riba ob potoku po pasji presoji že res omamno dišijo, toda ko naslednji dan pobiram mehke kakce in v njih polno belih črvov, ni niti malo zabavno. A kadavri so zanimivi le drugje, doma se z lahkoto prelevi v vegetarijanca, še posebej, ko je v igri otroška hrana. Ne samo kruh, grisini in rokice, sladke od otroških kašic, tudi zamrznjena zelenjava, ki se po nesreči raztrese pred pripravo, pa koščki sadja, celo trobentica v lončku … In kako se punca potrudi, da pride do svoje pojedine! Ko smo oni dan prišli iz trgovine, sem v hladilnik odnesla meso, v vozičku na dvorišču pa pustila lubenico. Tako sumljivo tiho je bila, da sem šla preverit in jo zalotila med dopoldansko malico – lubenico je morala odviti in zlesti v košaro, a kaj, ko je bila tako srečna, da nisem imela srca za nič drugega, kot steči po fotoaparat in deliti veselje. Da ne pozabim, kakšen neprimeren priboljšek dobi tudi na skrivaj, tako da stroga lastnica, ki jo hrani le z dolgočasnimi briketi – meso in druge dobrote so na meniju pri učenju, tega ne vidi. Domači bodo to smrtno resno zanikali in se sprenevedali do konca, a pasji pogled pove vse!

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Jana Puhar

 

Objavljeno v sedmi številki revije Kužek