Pisma bralcev: »Ne vidim, a imam psa, ki mi nadomešča vid in me vodi.«

Lep nedeljski dan nas je zvabil na Rožnik. Seveda nismo bili edini. Skoraj edini pa smo imeli psa na vrvici. Ne morem verjeti, koliko ljudi svoje štirinožne prijateljčke spusti, da prosto tekajo gor in dol. Meni se zdi zelo ljubko, če moj pes vodič Baron prenaša svojo igračo tako, da mu je polovica gleda iz gobčka tako kakor kakšnemu gospodu pipa. Pa mu dam njegovo gumijasto kost, da jo nese na Rožnik. Enkrat mu pade iz gobčka in ko ugotovim, da je nima, ga pošljem ponjo. Na žalost je tudi ena druga psička zavohala plen. Za trenutek je bila hitrejša od Barona in kost se je znašla v njenem gobčku. Baron ni vajen damam puliti igrač izpod zob, zato se je odločil počakati, da jo bo gospodična blagovolila izpustiti. Ta pa ni pokazala nobene želje za to. Izzivala je lastnika igrače in, kakor se je izkazalo kasneje, tudi svojo gospodarico. Ko sem izrazila željo, da bi mi radi nadaljevali pot, ker nimamo časa na pretek, je lastnica psičke začela klicati: »Semi, Semi, Semi …« Semi se ni zmenila za klice in je veselo tekala dalje. Mene je zelo zanimalo, kakšne pasme je psička, ki je tako razposajena, da se je ne dá priklicati. Izvedela sem, da je madžarska vižla. Miloš je v šali vprašal: »Mogoče bi jo morali pa po madžarsko poklicati?« Barona sem poklicala k sebi, da bi praktično pokazala Semijini lastnici, kako se obnaša vzgojen pes. Ona pa me je vprašala, koliko takšna igrača stane, da bi jo plačala. Koliko je vredna, je pokazala prav njena psička. Zanjo je bila neprecenljiva, saj je ni in ni hotela vrniti. Semijina gospodarica je začela tekati za svojo psičko in jo nagovarjati, naj vrne igračo. Semi, tako je namreč psički ime, je takoj zapopadla igro in veselo tekala gor in dol ter se spretno izmikala svoji gospodarici. Z Milošem sva stala in samo gledala, kakšne vrste zabavo imajo nekateri ljudje. Ko je bila gospodarica videti že malo upehana, sva ji predlagala, da bi morda ostala na mestu in bi njena Semi sama prišla k njej. Gospa se je ustavila in predlagala, naj jo midva ujameva. Vzela sem v roke Baronovo hrano in poklicala psičko. Dvakrat je prišla čisto blizu mene in bi jo gotovo lahko prijela, če bi videla, kje ima ovratnico. Nato sem dala hrano Milošu in se začela igrati z Baronom tako, da sem mu metala kos debele veje. Miloš je iztegnil roko s posladkom in stal čisto pri miru. Semi je ugotovila, da se je scena spremenila. Rada bi tekala z Baronom in rada bi nagrado. Ko je prišla ponjo, jo je Miloš v kritičnem trenutku prijel za ovratnico, ampak ta je bila zadrgnjena tako tesno, da je prste komaj spravil skoznjo. Posladek je ljubeznivo izročil Semijini gospodarici, ki pa je svoji psički našo igračo izpulila iz gobčka. Ko je bila po dvajsetih minutah akcija končana, si je gospodarica oddahnila s pripombo: »No, saj je šlo še kar hitro. Enkrat sem jo lovila tri ure.« Miloš si ni mogel kaj, da ne bi vprašal: »Ali ne bi šli morda v pasjo šolo, če imate takšne težave?«

»Saj smo bili že na dveh tečajih,« mu je odgovorila malo razočarana lastnica.

Jaz nisem upala na glas vprašati, kje imajo takšno pasjo šolo, kjer ne psa in ne lastnika po dveh tečajih ne naučijo niti odpoklica. Sem se pa drznila vprašati, kako jo namerava ujeti, da bosta šli lahko domov. Med našim pogovorom je namreč psičko spet izpustila. Brezskrbno mi je povedala, da pot domov ni problematična, saj gre psička vedno za njo. Zaželela sva ji srečno pot in se muzajoče odpravila dalje.

 

Sabina Dermota, SLO-CANIS

 

 

Objavljeno v šesti številki revije Kužek