Moj pes je problematičen, v nekaterih primerih celo nevaren

Ne smem pobožati psa, medtem ko spi. Ne smem iti mimo, ko ima v ustih igračo. Ko ima kost ali hrano, sploh ne smem v prostor. Ne morem mu odstraniti klopa. Ne morem mu sčistiti ušes. Renči, ko ga češem. Včasih me tudi ugrizne.
Ko je na kavču, ga ne morem dati dol, saj renči, še preden pridem do kavča. Če sem preblizu, me ugrizne. Na sprehodu me tako vleče, da včasih padem. Renči na pse. Če mu pride preblizu, skoči vanj. Majhnih psov sploh ne prenese, jih takoj napade.
Ne mara otrok, kakšnega je tudi že ugriznil. Ne prenese moških s kapo. Čisto se mu zmeša. Laja, skače, renči. Zadnjič je skočil v enega delavca pri sosedovih in ga ugriznil. Bil je v delovni obleki in na glavi je imel kapo…

Takšnih primerov je veliko. Še več jih je zamolčanih zaradi sramu in zaradi strahu, da se ne bi izvedelo in videlo, da imamo problem s svojim psom. Predvsem problemi doma, za štirimi stenami so skriti tako dolgo, dokler res ni ugrizov, ki se vidijo na ven.

Govorimo o psih, ki so problematični ali nevarni okolici in svojim lastnikom. Kdaj govorimo o problematičnih psih? Ocena problematičnega psa je zelo subjektivna, vsekakor pa je problematičen vsak pes, s katerim ne moremo sobivati brez omejitev, ki jih postavlja pes s svojim vedenjem.

Če ne smemo v prostor, medtem ko ima v ustih igračko, je problematičen. Če nas ugrizne, ko mu želimo vzeti igračko iz ust, je nevaren. Kateri pes je nevaren? Zakonsko določeno je, da je nevaren pes tisti, ki je ugriznil človeka ali žival. Zakon pravi tudi, da je nevarna žival tista, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka.

Zakaj se pojavi takšno vedenje? Pes je žival, ki mu moramo postaviti meje. Moramo mu dopovedati, kaj želimo in česa ne želimo. V pretirani ljubezni do njega naredimo mnogo, včasih tudi usodnih napak.

Mladiček nima izoblikovanega vedenja. Zato smo mi tisti, ki mu postavljamo meje. Kdo lahko reče NE mali kepici, ki smo jo tako dolgo in željno čakali? Še težje je zadržati smeh, ko se opotekajoče zaganja v nas in nas nalaja. Ko nas grize za hlače, smo tako srečni, saj imamo pri hiši mladička. Nehote pa s tem potrjujemo to, česar potem ne bomo želeli.
Če mladičku ne dopovemo, da nas ne sme gristi za hlače, bo to počel samo še močneje in tudi drugje. Če mu ne dopovemo, da ne sme lajati na nas, bo to počel še z večjim veseljem.
Vsak mladiček vleče na povodcu, sploh ko zagleda kaj zanimivega. Če ga ne naučimo lepe hoje na povodcu, nas bo vlekel čedalje bolj.

Mala kepica raste zelo hitro in vragolije, ki jih je na začetku počel, nam niso več všeč. Njegovi ugrizi so čedalje močnejši, vlečenje je že naporno, lajanje pa neobvladljivo. Čas je, da resno poseženo v življenje svojega psa, kajti pozneje je vse veliko težje.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Alenka Klemenčič, škd Bajka

Objavljeno v Drugi številki revije Kužek