Intervju: Eva in Nika Prusnik

1793

Izbrskali smo, da sta Eva in Nika Prusnik, skorajšnji zmagovalki Misije Evrovizije tudi lastnici kužka! Več o tem si lahko preberete v nadaljevanju!

Začnimo tam, kjer vaju je Slovenija spoznala – v šovu Misija Evrovizija. Sta se s petjem ukvarjali že prej? Katera od vaju je »kriva«, da sta se prijavili?

S petjem se nisva nikoli ukvarjali, vsaj na tak način ne. Peli sva doma v sobi ter skupaj ustvarjali besedila in glasbo. Najina prva izkušnja s publiko, z mikrofonom in odrom pa je bila v prvi oddaji Misija Evrovizija. Pravzaprav se sploh nisva prijavili, šli sva na pobudo prijateljice. To je bilo čisto spontano. Dan pred avdicijo sva se namreč odločili, da greva, in deset minut pred avdicijo sva si zbrali komad, tako da se nanjo nisva nič posebno pripravljali. Samo prišli sva, pokazali, kaj znava in ničesar pričakovali, potem pa se je nadaljevalo vse do Eme. Kdo bi si mislil. Takrat si sploh nisva mislili, da bova sprejeti, kaj šele, da bi prišli tako daleč. Res neverjetno.

Kako naporne so bile priprave na finalni nastop?

Zelo naporne. Vsake so bile naporne, vendar sva za finalni nastop peli tri pesmi, tako da je bilo vse še trikrat težje. Tri koreografije, naučiti se tri pesmi in jih uspešno izvesti. Veliko je bilo vaj za petje, tudi za koreografije je šlo ogromno časa. Potrebno je veliko truda, da vse izpade tako, kot je na odru, še posebej včasih, ko sva kaj izvedeli zadnji trenutek, vendar se moraš na vse privaditi. Pridobili sva ogromno izkušenj, ki nama bodo v prihodnosti prišle zelo prav.

Dobesedno čez noč sta postali medijsko prepoznavni. Kako se je ob tem spremenilo vajino življenje?

Pridobili sva ogromno izkušenj in se naučili veliko novega. Zdaj naju pozna veliko več ljudi, tempo življenja je drugačen, imava veliko bolj poln urnik. Predvsem pa se je spremenilo to, da sva z vsakim korakom bližje sanjam, kar je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Tako da s polno paro naprej.

Veliko ur, dni, tednov sta vadili za vsak nastop posebej, še posebej za finalnega. Kakšni so bili občutki, ko sta izvedeli, da je zmagovalka Eva Boto?

Seveda, ogromno truda, časa in energije je bilo vloženih v ta projekt oziroma misijo. Vse se je nedvomno splačalo, ne glede na to, katera je zmagala, sva naredili veliko in to žanje tudi uspeh. Že odkar sva zmagali v finalu, sva vedeli, da je možnosti 50:50, zato sva bili pripravljeni na to, da greva, ali pa ne. Nisva se želeli obremenjevati z izidom, samo s tem, da sva tam, narediva čisto vse, kar je v najini moči, na koncu pa je odločila publika. Zabavali sva se tako na Emi kot potem na afterju, bil je en lep zaključek polletnega dela. Če zdaj pogledava nazaj, vidiva, koliko različnih točk, koreografij, pesmi sva predstavili in koliko truda je bilo vloženega, je občutek izjemen.

Kakšni so vajini načrti za prihodnost? Se želita še naprej ukvarjati s petjem?

Stari sva 16 let, zato se nama nikamor ne mudi. Imava sanje, cilje, želje in še vse življenje, da jih izpolniva. Veliko se morava še naučiti o glasbi, učiva se tudi igranja kitare. Poleg glasbe je najina strast še filmska in gledališka igra, tako da bova delali tudi na tem področju. Glasbo delava in bova delali še naprej, kmalu boste videli nekaj novega. Pustite se presenetiti. Postali sva tudi ambasadorki mednarodnega projekta Youth on the Move, o tem boste tudi kmalu kaj več izvedeli.

O vajinem življenju ljudje ne vemo prav dosti, zato bomo veseli, če bosta povedali še kaj več. Kaj radi počneta v prostem času? Katero šolo obiskujeta? Kaj želita postati, ko bosta »veliki«?

Kaj res? Nama pa se zdi, da veste že veliko. Kadar imava prosti čas (zdaj je to vse redkeje), ga izkoristiva za sprehode s kužkom Mikom, za kuhanje kakšne dobre hrane, za petje, kakšno športno dejavnost, zelo radi prebirava zanimive knjige različnih žanrov. Včasih pogledava tudi kakšen dober in kakovosten film, se sprostiva s prijatelji. Čisto odvisno od tega, koliko je prostega časa. Hodiva na Gimnazijo Poljane, in sicer v drugi letnik. Hmmm, nedvomno se želiva ukvarjati z glasbo, igranjem in s pomaganjem drugim. To so najine sanje in veva, da jih bova uresničili. Časa pa imava, dokler ne umreva.

Skrivata poleg petja v sebi še kakšne druge talente?

Pustite se presenetiti, druge bova pokazali, ko bo čas za to, trenutno je to glasba. Morava pa priznati, da se v nama skriva kuharski mojster.

Zasledili smo tudi, da sta veliki ljubiteljici živali. Imata doma kakšno žival? Si katero še posebej želita?

Živali so nama »zakon«. Imava psička huskyja po imenu Mike. Ne bi si morali zaželeti boljšega prijatelja, kot je on. Vse živali so za naju izjemna bitja, zanimivi so nama tudi mucki, konji, sloni in divje živali.

[members_only]

Kako to, da sta se odločili ravno za sibirskega huskyja? Katere karakteristike pasme so vama pri njemu najbolj všeč?

Podaril nama ga je boter, nikoli si nisva želeli prav posebne pasme. Zdaj pa sva se vanj zaljubili in za naju je izjemno bitje, nikoli ga ne bi zamenjali. Zelo je čuten in pameten. Vé, kaj je prav in kaj narobe. Najbolj občudujeva to, da vé, da je svoboden in nam to dá vedeti. To se mi zdi prav, žival bi morala biti svobodna! Lahko bi rekli, da je zelo poseben pes. Po karakteristiki je podoben volku, saj je njegov najbližji sorodnik.

Kdo mu je izbral ime? Je z njegovim imenom povezana kakšna posebna zgodba?

Ime smo izbrali skupaj – Mike Tyson je bila očetova izbira, ker ga občuduje, Michael je po enemu največjih glasbenikov Michaelu Jacksonu, Ice je zaradi njegovih ledenih učk, sibirsky, ker izhaja iz Sibirije, ter Prusnik, ker je del naše družine ter ga obravnavamo kot člana.

Kdo skrbi zanj? Kdo je skrbel zanj, ko sta bili zasedeni s pripravami na finalni nastop?

Zanj skrbimo vsi po svojih zmožnostih, nikoli pa se ne zgodi, da ne bi šel na sprehod vsaj dvakrat na dan. Zanj sva skrbeli, kolikor se je dalo, in zanj sva si skoraj vedno našli čas, večinoma pa oči, mami in starejša sestra Anja.

Sibirski huskyji so znani po tem, da imajo veliko energije. Kolikokrat na dan ga sprehajata?

Jaaaaaaaaa. Imajo ogromno energije. Zelo zgodaj zjutraj greva z njim na sprehod, da se zdivja. Teče po gozdu in ga nekaj časa ni, tako da je lahko svoboden, potem pa pride nazaj. Popoldne ga po navadi pelje oče, kasneje pa še midve, skupaj s prijateljem. Zvečer pa ga peljemo za malo manj časa.

Zna kakšen trik?

Njegov najboljši, najlepši trik je ta, da nam pokaže, da nas ima rad in da smo mu všeč.

[/members_only]

Nastja Drolc