Mit o jeznih, užaljenih in neubogljivih psih

Psi se ob razigranih otrocih lahko počutijo negotovo. Obračanje glave stran in gledanje stran je znak, da psu ni prijetno in želi pomiriti situacijo. Prav je, da otroke naučimo mirnega obnašanja v družbi psa, še posebej to velja za tuje pse, ki našega otroka ne poznajo. Bodimo pozorni, da otrok nikoli ne sili v psa in ga poboža šele, če to dovoli lastnik.

Psi zelo dobro zaznavajo že majhne spremembe in detajle v okolici, kot so na primer zvoki, vonjave, majhne spremembe v vedenju drugega, izraz na obrazu, sprememba pogleda. V pasji naravi je, da se konfliktov izogibajo, zato so razvili številne signale, s katerimi drugemu kažejo, da niso nevarni, da drugega psa ali človeka pomirijo, če je negotov, prestrašen, napadalen. Temu načinu komunikacije rečemo miritveni signali. Poglejmo si nekaj primerov, kjer je lastnike psov skrbelo vedenje njihovega psa, ki pa je bilo popolnoma običajno.

Primer 1: Gospa je imela doma starejšo psičko, potem pa je k hiši prišel še pasji mladiček. Lastnica je potarnala, da je psička zdaj nanjo jezna. Povprašala sem jo, po čem to opaža in kako se psička obnaša. Dejala je, da starejša psička ne želi pogledati mladička, se mu izogiba, vedno pogleda stran, ko se ji mladiček približa. Za gospo je bila to zelo obremenjujoča situacija, saj je bila prepričana, da ji je psička zamerila in da je nanjo jezna. Pa ni bilo tako. Starejša psička je uporabljala tipične pasje miritvene signale. Kot smo kasneje ugotovili, je poleg pogleda stran v bližini mladička uporabljala tudi druge znake, in sicer pogosto oblizovanje in zehanje. Lastnica se je ob tem novem spoznanju precej pomirila in zdaj tudi razume, da je to čisto normalen del pasje komunikacije.

Pes na sliki je “zamrznil”, mišice ima napete, je skrčen. Pogosto se zgodi, da želi kakšna babica, teta ali kdo drug stisniti našega psa in ga cmokniti na glavo. To je prijetno le ljudem, ne pa tudi psom. Povejte jim, da naj tega ne počnejo in umaknite psa. Številnim psov to lahko predstavlja direktno grožnjo. Če se pes ne more umakniti, se lahko odzove z opozorilnim renčanjem ali celo ugrizom.

Primer 2: Lastnica psa je potožila, da ima njen pes izrazit plenski nagon, kar jo je skrbelo. Razložila je, da kadar srečajo drugega psa, je pes neubogljiv, izgubi vso pozornost nanjo, osredotoči se le na psa. Povedala je, da njen pes nepremično obstoji oziroma „zamrzne“, včasih se tudi uleže na tla in gleda drugega psa. Običajno potem vstane in se v loku približa drugemu psu, čemur običajno sledi ovohavanje ali igra. Nikoli ni agresiven. Po razgovoru in opazovanju psa pri srečevanju z drugimi psi smo ugotovili, da v tem primeru ne gre za plenski nagon. Pes je uporabljal tipične miritvene signale v komunikaciji z drugim psom, in sicer „zamrznjenje“, da se je ulegel na tla in počasno hojo v blagem loku do drugega psa. Dojela je, da je pomembno, da pustimo psom, da se spoznavajo na svoj način in v svoji govorici, saj tako prihaja do manj konfliktov.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Anita Lučič, univ. dipl. psihologinja, PSI-SVET

 

Objavljeno v sedmi številki revije Kužek