Psi zelo dobro zaznavajo že majhne spremembe in detajle v okolici, kot so na primer zvoki, vonjave, majhne spremembe v vedenju drugega, izraz na obrazu, sprememba pogleda. V pasji naravi je, da se konfliktov izogibajo, zato so razvili številne signale, s katerimi drugemu kažejo, da niso nevarni, da drugega psa ali človeka pomirijo, če je negotov, prestrašen, napadalen. Temu načinu komunikacije rečemo miritveni signali. Poglejmo si nekaj primerov, kjer je lastnike psov skrbelo vedenje njihovega psa, ki pa je bilo popolnoma običajno.
Primer 1: Gospa je imela doma starejšo psičko, potem pa je k hiši prišel še pasji mladiček. Lastnica je potarnala, da je psička zdaj nanjo jezna. Povprašala sem jo, po čem to opaža in kako se psička obnaša. Dejala je, da starejša psička ne želi pogledati mladička, se mu izogiba, vedno pogleda stran, ko se ji mladiček približa. Za gospo je bila to zelo obremenjujoča situacija, saj je bila prepričana, da ji je psička zamerila in da je nanjo jezna. Pa ni bilo tako. Starejša psička je uporabljala tipične pasje miritvene signale. Kot smo kasneje ugotovili, je poleg pogleda stran v bližini mladička uporabljala tudi druge znake, in sicer pogosto oblizovanje in zehanje. Lastnica se je ob tem novem spoznanju precej pomirila in zdaj tudi razume, da je to čisto normalen del pasje komunikacije.
Primer 2: Lastnica psa je potožila, da ima njen pes izrazit plenski nagon, kar jo je skrbelo. Razložila je, da kadar srečajo drugega psa, je pes neubogljiv, izgubi vso pozornost nanjo, osredotoči se le na psa. Povedala je, da njen pes nepremično obstoji oziroma „zamrzne“, včasih se tudi uleže na tla in gleda drugega psa. Običajno potem vstane in se v loku približa drugemu psu, čemur običajno sledi ovohavanje ali igra. Nikoli ni agresiven. Po razgovoru in opazovanju psa pri srečevanju z drugimi psi smo ugotovili, da v tem primeru ne gre za plenski nagon. Pes je uporabljal tipične miritvene signale v komunikaciji z drugim psom, in sicer „zamrznjenje“, da se je ulegel na tla in počasno hojo v blagem loku do drugega psa. Dojela je, da je pomembno, da pustimo psom, da se spoznavajo na svoj način in v svoji govorici, saj tako prihaja do manj konfliktov.
[members_only]
Primer 3: Zaskrbljena starša sta se oglasila pri meni, saj njun pes ne mara njihovega malčka, da je užaljen, ker imata otroka. Zelo sta si želela, da bi se otrok in pes razumela in igrala skupaj. Bilo pa ju je nekoliko tudi strah, saj je pes v eni situaciji že zarenčal na malčka. Pogledali smo posnetek, ki sta ga prinesla. Skupaj smo opazovali psa, kako se je vedel v bližini malčka. Ko se je otrok približal psu, je pes vedno pogledal stran, večkrat se je tudi obliznil. Drža telesa je bila precej toga. Nazadnje je vstal in se umaknil v svoje ležišče. Starša sta se seznanila s tem, da njun pes izraža tipične miritvene signale, ko se počuti negotovo v bližini malčka. Psom je v bližini otrok pogosto neprijetno, saj so otroci lahko precej nepredvidljivi. Treba je poskrbeti, da sta otrok in pes vedno pod nadzorom, nikoli sama. Psu je treba omogočiti, da ima svoj prostor, kamor se lahko umakne pred malčkom. Hkrati je pomembno, da tudi malčka učimo, kako pravilno pristopati do psa ter kdaj, kako in kje ga božati. Tako se bomo izognili nesporazumom. Skupni trenutki bodo bolj sproščeni.
Na podlagi primerov smo opisali nekaj najpogostejših miritvenih signalov, ki jih psi uporabljajo v komunikaciji s psi in tudi z ljudmi. Obstajajo še številni drugi, o njih pa veliko govori Turid Rugaas, svetovno znana norveška kinologinja. Vedno moramo upoštevati tudi samo situacijo — na primer oblizovanje je lahko miritveni signal, kadar v bližini ni hrane ter ne gre za situacijo (kraj ali čas), ko pes običajno jé. Tudi zehanje je lahko miritveni signal ali pa ne. Če je pes utrujen ali se je pravkar zbudil, običajno ne gre za miritveni signal.
Kdaj lahko pride do težav? Kadar pasjih miritvenih signalov ne prepoznamo, jih spregledamo ali psa celo kaznujemo, ker jih uporablja. S tem lahko naredimo veliko škode. Nekateri psi zato nehajo uporabljati te signale pri komunikaciji z drugimi psi ali z nami. Drugi postanejo tako frustrirani, da lahko pride do nervoze in agresivnih izbruhov. Dobro je, da te signale poznamo, se jih naučimo prepoznavati in psu dovolimo, da jih uporablja.
[/members_only]Anita Lučič, univ. dipl. psihologinja, PSI-SVET
Objavljeno v sedmi številki revije Kužek
