Manchesterski terier

manchesterski-terier-1Manchesterski terier izvira iz Anglije in je po mnenju mnogih najstarejša pasma terierjev. Omembe segajo že v leto 1570, prve zapise lahko najdemo v knjigi Encyclopedia of Dogs (Dr. Caius), kjer so poimenovani kot »black and tan« terierji. S križanjem whippeta in prej omenjenega terierja so do začetka 19. stoletja uspeli razviti manjšega, agilnega in močnega psa z izrazitim lovskim nagonom – značilnostmi, ki so močno pripomogle k splošni prepoznavnosti in razširjenosti teh psov. Kmalu so jih s pridom začeli uporabljati kot podganarje. Zaradi velikega porasta podgan je njihovo pobijanje postalo na otoku zelo popularen šport – ljudje so postavljali ograde, tako imenovane »rat-pit« arene, kjer so prirejali tekmovanja v hitrostnem pobijanju podgan. Slaven pes po imenu Billy je v tistem času postavil rekord, ubil je kar sto podgan v manj kot sedmih minutah. Kmalu so tovrstna tekmovanja postala ilegalna, manchesterski terierji pa so se ohranili in do leta 1860 tudi uradno prevzeli ime kraja, kjer je bila njihova populacija največja. Živeli so v hlevih, večjih obratih in celo pubih, kjer so še vedno imeli eno samo nalogo – iztrebljanje podgan in ostalih glodavcev. Z močnim ugrizom in mišičastim vratom so lahko ubili tudi žival, ki je bila večja od njih, na primer lisico, pogosto pa so jih uporabljali tudi kot lovske pse.

Po FCI-klasifikaciji se uvrščajo v skupino terierjev, in sicer v sekcijo 1, veliki in srednji terierji, za vzrejo pa ne potrebujejo delovnega izpita. V standardu je manchesterski terier kompakten, eleganten in krepak pes s substanco, karakterno oster, čuječ, vesel in športen, zahteven, a predan.

Vizualno so po prvem vtisu simpatični in tudi v starosti spominjajo na mladičke. Njihova zunanjost je zelo podobna pinčem, laiki jih nemalokrat zamenjajo za mladičke dobermanov – kdaj jim v šali celo rečemo mini dobermani, saj so vedno pogosta vprašanja: »Aja, a nič več ne bo zrasel?« Glava je dolga in ozka, klinaste oblike z močno čeljustjo in polnim ugrizom. Smrček je črn, oči temne in madljasto oblikovane. Ušesa so majhna, v trikotniku nošena naprej in nad zgornjo linijo glave. Vrat je močan in daljši ter prehaja v kratek trup, ki je kvadratične oblike, dolžina in višina psa sta enaki. Hrbtni del je v ledjih rahlo obokan, rep pa krajši in ne nošen čez hrbet. Noge so dolge, izrazito mišičaste z na pol zajčjimi, majhnimi in močnimi tacami. V gibanju so elegantni, uravnoteženi, z daljšim izkorakom spredaj in močnim odrivom zadaj. Za samčke je idealna višina 41 cm in za samičke 38 cm – dosegali naj bi težo do deset kilogramov. Žal je realnost nekoliko drugačna, pojavlja se vse več večjih predstavnikov, ki imajo pogosto tudi narobe nošena ušeska. Takšne pse sicer še vedno uporabljajo v vzreji, predvsem v Nemčiji, kjer parijo tudi samčke, visoke do 46 cm.

manchesterski-terierDlaka je kratka, na otip gladka, priležna, brez podlanke in vranje črne, svetleče barve z mahagonijevimi ožigi, ki morajo biti pravilno razporejeni po glavi, prsnem košu, tačkah in pod repom, barvi pa se med seboj ne smeta prelivati. Značilno nimajo pasjega vonja, dlaka sicer odpada tekom celega leta, vendar ne v pretiranih količinah. Pozimi jih rado zebe, zato jih ob neaktivnih izhodih oblečemo. Tekom celega leta se zelo radi nastavljajo soncu in hvaležni nam bodo, če jim v stanovanju namenimo sončni kotiček. Visoke vročine sicer ne prenašajo najbolje, zato jih poleti na daljše sprehode vozimo zjutraj in zvečer. Nega ni zahtevna, saj dlake ni treba česati, kopanje pa je potrebno samo v primeru, ko se povaljajo po kakšni umazaniji – žal je za večino to največja zabava. Treba je paziti tudi na redno krajšanje krempljev, saj se ti zaradi posebne oblike tačk, še posebno sprednjih, pogosto ne uspejo sami dovolj pobrusiti. Druge nege pri tej pasmi sicer ni. So ljubitelji vode, tačke bodo namočili v vsako mlako, rečico ali morje, vendar pa niso navdušeni plavalci. Prav tako niso ljubitelji deževnega vremena, sprehodu se bodo v tem primeru raje izognili oziroma opravili samo najnujnejše, potem pa hitro nazaj na suho.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Teja Gortnar

Objavljeno v enaintrideseti številki revije Kužek