Kolumna: Vragolije vesele kraševke, 6. del

Pravijo, naj spoštujemo slovensko. Na krožnik slovenski paradižnik, na noge slovenske čevlje. A ko pride do kužkov, nas je le 700 ali 800 takšnih, ki smo izbrali slovenski ponos. Se narodna zavest res konča tako kmalu? Kraški ovčar, edina uradno priznana slovenska avtohtona pasma, je na seznamu najredkejših na svetu. Jena je edina kraševka na vasi, edina v različnih tečajih pasje šole in celo na nedavni razstavi CACIB v Mariboru je bilo od 915 prijavljenih le 6 predstavnikov njene vrste! Morda so za nepriljubljenost krivi tudi stereotipi: ničkolikokrat sem slišala, kako veliki in hudi so, pa trmasti in neučljivi. Da nič od tega ne drži, je seveda jasno. Jena je najbolj prijazen pes na svetu, obvlada veliko trikcev in njenih porednosti je na meniju le toliko, da nam ni dolgčas. V dobrem letu ni v stanovanju uničila niti ene stvari, zato pa nam je dala nešteto poljubčkov in veselih trenutkov. Ne bi si mogla želeti boljšega družinskega psa – na malčka je čisto nora, spremlja nas povsod in popolnoma brez skrbi lahko na dvorišču zraven nje pustimo otroški voziček, odklenjen avtomobil ali kakšno drugo dragocenost. Do tujcev je namreč nezaupljiva in bo z glasnim lajanjem odgnala vsakega vsiljivca. Tole z lajanjem je sicer vzela kar malce preveč resno, saj vsak večer vklopi svoj čuvajski gumb in začne ob prvem mraku braniti dom, zato jo preprosto »pospravimo« v stanovanje, kjer ve, da so zvoki nezaželeni. In ko je skušnjava najbolj huda, ko bevskajo vsi psi na vasi, pridno grize svojo igračko in čaka, da jo pohvalimo. S pozitivno motivacijo smo pri njej zares dosegli čudeže, zato resno razmišljam, da bom bodočim lastnikom naših mladičkov, načrtovanih za prihodnje leto, zraven dodala še svojo najljubšo knjigo in kliker. Za lepši začetek in najboljšo popotnico v srečno prijateljstvo.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Jana Puhar

 

Objavljeno v osmi številki revije Kužek