Vse najboljše, draga Jena! Tri srečna pasja leta, polna dobrot, sprehodov in pasjih porednosti. So res že tri? Naša punca se najbrž pretvarja, da ima tri mesece, saj je pravi velik razigran mladič. Letos je za nas sicer pravo leto trojk: Jena in David praznujeta tri leta, z možem pa 30. Blondinke smo v letih včasih malce pozabljive. Ne bi se rada hvalila s tem, a v tem hitrem tempu se zgodi, da pozabim pokukati v Jenino XXL shrambo briketov. Mož me takoj obvesti, da je zaloga kritična, ko je hrane le še za dan ali dva. Nič hudega, v nekaj dneh pride iz Nemčije – iz tujine jo naročam, ker je precej cenejša in še brezplačno jo dostavijo na dom. Toda premostitveno obdobje moramo vendarle preživeti. Lokalnemu mesarju se kar smeje, ko od njega odidem z veliko vrečko, Jena pa je tri, štiri dni v pasjih nebesih. Jetrc, srčkov, ledvic in pljuč je v izobilju, na dan pa lahko brez težav zmaže slab kilogram. Neverjetno, koliko leska dobi dlaka po kratki dieti! In kar težko je verjeti, kakšne količine lahko naš srednje velik pes pospravi, glede na to, da ima sicer brikete na voljo ves čas. Le lansko leto, ko je dojila svojih šest mladičev, je vsak dan zmazala kilogram suhe hrane, leto dni pozneje pa so njene male kepice že prave velike mrcine, ki povečini že prav resno čuvajo svojo družino in njihov teritorij. Včasih se prav nasmejim njihovim zgodbam, ki so v veliko odtenkih tako zelo podobne našim. In vendar je naša punca upihnila že tretjo svečko. Kako hitro se obrnejo dnevi, tedni in leta s psom! Naš pasji prijatelj Jogi, ki ga je babi rešila iz zavetišča, ima zdaj že 
14 let. Napadel ga je rak, vse kaže, da je letošnja pomlad zadnja, vse manj laja in giba se počasneje, a ko zagleda Jeno, kako se oblizuje nad njegovimi briketi, jih hitro zmaže vse do zadnjega. Jena ga še vedno vabi k igri, a pri tem ni najbolj uspešna. Se pa zato z njo z veseljem igrajo sosedovi psi in v eni od številnih pasjih radosti je letos že marca staknila štiri klope. Ker ima alergijo na ampule, sem imela kar cmok v grlu, preden sem ji namestila ovratnico proti zajedavcem, ki jo k sreči dobro prenaša. Naslednjih osem mesecev je varna, menda celo med čofotanjem po vodi, ki ga z veseljem že prakticira. [members_only] Letošnja pomlad nas je res razveselila s čudovitimi dnevi in tako smo si podaljšali dva vikenda ter se odpravili proti obali. Enkat z Jeno in enkrat – prvič v vseh letih – brez! Priznati moram, dopust brez psa, samo z malčkom, je za odtenek ali dva bolj udoben. Prvič, že izbira nastanitve je zelo preprosta, velike zverine niso povsod veseli ali pa je doplačilo zanj astronomsko. Drugič, izbira restavracij za kosilo je spet zelo preprosta – mrcina je navadno dobrodošla le na terasi, kar ni praktično v vsakem vremenu. In tretjič, po dveh urah v bazenu me prav nič ne peče vest, da sem psa pustila v sobi, kjer se na smrt dolgočasi, laja, cvili in grize, kdo ve kaj. Kdaj se je Jena bolj zabavala, ko je z nami čofotala na še prazni portoroški plaži in neuspešno lovila hrta, ali ko je doma z dedkom tekala okoli hiše in dobila še kakšen priboljšek iz 
sočutja več, težko ocenim. Vem pa, da ji doma ni bilo nič hudega in tako bo moja vest v prihodnje mirnejša, če bomo še kakšen vikend podaljšali brez pasje družbe. Poletne počitnice bomo seveda načrtovali po »njeno«, z lastno teraso in pasjo plažo v bližini. Vroče dneve bo lenobno prespala, vmes nalajala kakšnega sprehajalca, predvsem pa bo neskončno uživala v naši družbi. Četudi bi bil dopust brez psa včasih res bolj preprost, bi bil tudi mnogo bolj dolgočasen. Naša punca, hvala, da nam lepšaš dneve že tri leta!
[/members_only]
Jana Puhar
Objavljeno v sedemnajsti številki revije Kužek
