Je avto. In je Mercedes. Je pes. In je kraševec. Lastniki slovenskega ponosa smo v svoje pse malodane zaljubljeni in trdno smo prepričani, da so nekaj posebnega, edinstvenega in neprecenljivega. A tako kot razred E ni za vse, ima tudi kraški ovčar, pes z velikim značajem, svoje poteze, ki za urbano okolje morda niso vedno najbolj preproste za integracijo. Pogumen, suveren, neustrašen čuvaj in nezaupljiv do tujcev so lastnosti, fantastične za vaškega psa, kot je Jena. Ko po dolgi zimi naše krdelo migrira na morje, je tam nenadoma zelo veliko ljudi, ki ne le drvijo mimo, temveč se ustavijo in silijo v psa ali njenega malčka, ter tistih, ki pridejo kar nepovabljeni na »njen« 
teritorij. Glasno lajanje jim ne uide, pretilno renčanje in pogled na krasne, bele zobe, tudi ne. Priznam, ideja imeti apartma na promenadi brez lastne terase, na vrhuncu sezone, ni bila najboljša. Lastnica, ki je oddajala sobe »kar po domače«, tako da je sredi dneva preprosto prišla v »njeno« shrambo, je hitro ugotovila, da s čuvajem ni heca. Po treh dneh sta bili sicer že prijateljici, je pa nato njena hči skoraj doživela infarkt, ko je sredi dneva, po napornem spehodu, prišla na klepet, se sklonila nad spečo psičko in jo pobažala – po glavi. Ko jo je glasen »wuf« odnesel metre nazaj, je komentirala, da je Jena zahtevna. Zahtevna?! Samo mir je želela, ne neposrednega napada na glavo. Kako zelo malo vemo o psih! Žal to včasih velja tudi zame [members_only] – ko smo na primer obiskali našo štirimesečno Luno, ki se je preselila na prekrasno turistično kmetijo, na kateri je že kraljeval mesec dni starejši kraševec, sem kljub opozorilu lastnice meni nič tebi nič takoj počepnila k »svoji« punci. Ostri zobje pogumnega Lipa so me hitro postavili na svoje mesto. No, tudi Jena je že pokazala svoje – na domačem dvorišču za tujce ni heca z igračami njenega malčka, prav tako zelo nezaupljivo gleda vse prijazne, a nepoznane tete, ki bi prerade božale našega fanta. Zadržanost do tujcev je lastnost, ki jo vodniki cenimo, neznanci, kakšno presenečenje, ne preveč. A psa smo vendarle izbrali zase in naši Jenici dovolimo, da je pes. Le pri nočnem lajanju jo zatiramo, pa še to se je na zadnjem dopustu izkazalo, da včasih brez potrebe: tisto noč, ko je divje lajala, so našemu lastniku oropali avto. Res je bolj priročno reči »tiho« kot preveriti, kje je vzrok za razburjanje, kajne? In če Jeno jezijo vsiljivci, mene pogrejejo pametnjakoviči: vprašanj, ali je to mešanec s kraškim ovčarjem, ali je še mladič in podobnih traparij sem imela to poletje čez glavo. Res je po leglu izgubila veliko dlake, tako zelo veliko, da sem stanovanje pometala trikrat na dan in se spraševala, če bo še kdaj podobna svoji veličastni podobi. Res je zelo igriva, a lepo prosim, to je vendar moj kraško in nanjo sem zelo ponosna. Tudi takrat, kadar ni vse nujno takoj po moje – kakšno na sprehodu najdeno slastno kost bo pač treba pohrustati, tudi če se od daleč sliši stroga prepoved. Od navdušenja, ko pridem domov in zazna korake še na parkirišču, bo cvilila in skakala po ograji, kljub temu da najbrž dobro ve, da bom nagradila šele mirno sedenje. Njena mladička Lana je kazala prav takšne znake nagajivosti in igrivosti. Prav veseli smo bili, ko je šla v dom s šestimi otroki, k profesorju, ki je menda zagreto preučeval literaturo ter jo z družino prišel kar trikrat obiskat. Ko se je psička po še ne dveh mesecih nato znašla na Bolhi, kljub strogi pogodbi, ki dovoljuje prodajo le ob soglasju vzreditelja, me je skoraj infarkt. 
Da nima časa, je rekel. Da je svojeglava. Nova lastnica je bila zgrožena, ko je poročala, da so z malo, ljubko
kraševko, poskušali ravnati kot z nemškim ovčarjem. Korenček in palica je res preživeta metoda, ki pri kraševcu ne prinese rezultatov. In to v odlični ljubljanski pasji šoli, kjer si je Lana, tako kot njen bratec, že prislužila vzdevek piflarka, dobro vedo. Nagrajevati, kar je dobro, prezreti, kar je malce slabše, in prepovedati le tisto, kar je res nujno, dela čudeže, po mojih izkušnjah, ne le pri psih. Vesela sem, da nova generacija kinologov spreminja svet. Vesela sem, ko mi iz kleti moja dveletna punca prinese čevlje, ko pogrize po mesu dišečo piknik lopatko in ko me prebudi s pasjimi poljubčki. Zaradi sladkih malih porednosti imam psa. Te porednosti naredijo svet lepši, bolj igriv in bolj barvit. Z Jeno vam želiva čudovito jesen!
Jana Puhar
Objavljeno v trinajsti številki revije Kužek
