Komunikacija psa s človekom, 2. del

V prejšnji številki smo obdelali lajanje in renčanje, v tokratni pa si bomo pogledali tuljenje, javkuljenje in cviljenje. Da bi lažje razumeli in se ne razburjali, kadar naš pes tuli vso noč in poleg nas zbudi še pol soseske, moramo poznati nekaj osnovnih razlag, zakaj sploh tuli. Enako velja za cviljenje in druge zvoke, ki jih spušča naš ljubljenec.

Tuljenje: pes tuli, kadar je žalosten, ker je ostal sam ali nima družbe, kadar voha vročo samico ali kadar sliši tuljenje sirene ali kak drug zvok, ki izzove tuljenje (Klever, 1991).

Psi več lajajo kot volkovi ter redkeje tulijo in zavijajo. Ta razlika je v prvi vrsti posledica različnih pogojev, v katerih živijo domači psi in divji volkovi. Namen volčjega tuljenja je strnitev in povezava posameznih pripadnikov krdela za skupno akcijo. Volkovi najpogosteje tulijo zgodaj zvečer, preden se razidejo. Domači psi, ki dobivajo hrano od svojih gospodarjev, tako nimajo razloga, da bi čutili večjo potrebo po »krepitvi vezi v krdelu« (kar je poglavitna funkcija tuljenja). Razpršenost pripadnikov krdela, zaradi katere volkovi tulijo, psi redkeje občutijo na tak način in se nato tudi redkeje oglašajo z zateglim zavijanjem. To se zgodi samo v primerih, kadar njihovo vsakdanje življenje pretrese tako usoden dogodek, kot je nasilna osamitev ali izključitev iz domačega okolja. Pes bi morda z zavijanjem izrazil svojo osamljenost, kar ima pravzaprav enako funkcijo kot tuljenje pri volkovih. Sporočilo se v obeh primerih glasi: »Jaz (mi) sem (smo) tukaj … kje ste vi? … pridite in se mi (nam) pridružite!« (Morris, 1990).

Sprožilec »javkuljenja« (»javk – avk – avk – tuuuul«) je izoliranost od družine in drugih psov (pes nam želi sporočiti: »Osamljen sem! Je kjerkoli kdo?«). Psi z zavijanjem (pogosto blagoglasno in podaljšano) oznanjajo svojo navzočnost, se »družijo na daljavo« in razglašajo svoje ozemlje; čeprav se utegnejo ti glasovi zdeti človeku žalostni, je pes povsem zadovoljen (sporoča: »Tukaj sem! To je moje ozemlje! Slišim vas kako tulite!«). »Revskuljenje« (ruf – ruf – tuuul) naznanja žalobne glasove psa, ki je sam in osamljen, ob tem pa se boji, da se na njegov klic ne bo oglasil nihče (pes toži: »Hudo mi je in sam sem. Zakaj ni nikogar od nikoder?«). Potulkavanje je lovski klic psa, ki je zavohal sled in gre po njej, zato opozarja tovariše, naj se držijo v bližini, da mu bodo lahko priskočili na pomoč (človeški prevod: »Za mano! Zdaj pa vsi hkrati! Ujel sem sled – držite se me!«) (Coren, 2001).

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Mateja Čurč

 

Objavljeno v trinajsti številki revije Kužek