Kolumna: Pasje vragolije vesele kraševke 1. del

Kaj vse čaka novega lastnika kužka?

Pravijo, da si kužek sam izbere lastnika. Vsaj pri nas je bilo tako, saj je od štirih nadobudnih kepic Jena prva priskakljala k meni in takoj sem vedela, da bo naša. Bila je ljubezen na prvi pogled!

Takrat je imela nekaj manj kot šest tednov. Kako težko je bilo dočakati, da jih je dopolnila dovolj za oddajo! Fotografije, ki jih je pridno pošiljal vzreditelj, niso prav nič umirile moje nestrpnosti. In ko je vendarle napočila tista sobota, sva bila z boljšo polovico presrečna, psička pa opazno kar malce manj. Leglo je zapustila prva in morda je to doprineslo k njeni ločitveni tesnobi. Prvi dan je seveda spala pri naju v spalnici, v svoji škatli. Drugo noč sva jo odnesla v pesjak, vendar je bilo jokanje prehudo in sredi noči se mi je že tako trgalo srce, da naposled nisem več zdržala in jo prinesla nazaj v hišo. No, tako smo bili »pečeni« za naslednjih pet tednov, sosedje pa tudi, saj je bilo večerno in jutranje cviljenje potem kar stalnica. Prve dni je bila punca zelo negotova, o pasjem pogumu, ki ga je kazala v leglu, ni bilo ne duha ne sluha. Spraševala sem se že, kako bom živela s tako nežno dušo in naposled sklenila, da bo pač potrebnega veliko spodbujanja. Slednje je že kaj kmalu obrodilo sadove, vsaj na domačem terenu. Začela je veselo ščipati, na sprehodih je razdaljo od vodnika povečevala sorazmerno z bližino doma, za igranje pa pasje igrače niso bile prav nič zanimive. Veliko bolj so dišali natikači, mamin paradižnik, moje grmovnice in njen povodec. Na neznanem terenu se je seveda takoj spremenila v pravo nasprotje – ob srečanju z drugimi kužki se je hitro skrila med noge, kmalu pa odkrila novo skrivališče, svoje varno mesto – otroški voziček. Točno teden dni po Jeninem prihodu se je naša družina namreč povečala in tako z našim prvorojencem rojstni dan praznujeta na isti dan v mesecu, le z dvema mesecema razlike. Punca ima svojega dojenčka zelo rada in kadar je nežno razpoložena, ga prav prijazno liže. Kadar jo napade navihanost, pa mu z veseljem ukrade zokenček. Ima namreč dva obraza – ena stran je tista nežna, občutljiva dušica, ki bi jo vzel v naročje in jo stiskal kot medvedka. Drugi pravimo kar rambo. Ni treba izpostavljati, da je večino časa v tej drugi fazi. Takrat ščipa, skače, vabi k igranju, odnaša stvari, preganja domačo mačko in kar ne sprazni svojih baterij. Baterije so prav neverjetne, z vsakim polnjenjem povečujejo svojo kapaciteto. No, priznam, pasje porednosti so večinoma kar zabavne. Kdo se ne bi smejal mladičku, ki teka naokrog s kopalkami naše stare mame? Ali kužku, ki naredi kakec točno na dedkov predpražnik in se nato še ponosno polula v njegovi garaži? No, tudi ko steče k sosedovim otrokom in pri tem potaca njihove pravkar pomite stopnice, človek komaj zadržuje smeh do prvega vogala. In ko posodo s sveže nalito vodo razposajeno razlije in se potem hladi v njej, nam vriskanja ob njenem vodnem doživetju tudi ne zmanjka.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Jana Puhar

 

 Objavljeno v tretji številki revije Kužek