Kolumna: Pasje vragolije vesele kraševke 3. del

Po številnih raziskavah naj bi bili lastniki psov bolj zdravi. Glede na svoje izkušnje to brez oklevanja potrdim. Ne le da smo bolj zdravi, opažam, da smo tudi bolj nasmejani. Kar je pravzaprav logično, saj nas kužki s svojimi vragolijami spravljajo v smeh prav vsak dan. Jena je na primer najbolj prikupna, ko si iz nakupovalne vrečke kar sama postreže s kostjo, ki je sicer zanjo, ter potem hitro steče v najbolj odmaknjen kot dvorišča za vsak slučaj, če bi ji dobrote morda vzeli. Potem priboljšek malo požveči in nato skrbno zakoplje za hude čase. Tako imamo na travniku že cel kup lukenj, krtine pa nobene več, saj je očitno pregnala že vse vsiljivce. Svoje priboljške že res dosledno skriva, poskusi renčanja na odvzem kosti pa so s »kliker treningom« zbledeli v nekaj dneh, kar me nadvse veseli, saj si ob dojenčku, ki že veselo kobaca naokoli, res ne moremo privoščiti izgredov s pasjo lastnino. Pes na svoji hierarhični lestvici pač nima lastnine. Kar je več kot dobrodošlo, ko prileze naš fantič do nje in ji iz gobčka vzame igračo, ali ko ga zaloti, kako veselo cvili med zasledovanjem njene žogice. Kraševci imajo sicer precej neizrazit plenski nagon, kar je pri dojenčku nadvse priročno – majhnega, cvilečega, po tleh kobacajočega bitjeca preprosto ne vidijo kot »žrtev«. A če je do naraščaja najbolj nežna duša na svetu, je njen odnos do mame povsem drugačen. Mene bo v svoji razposajenosti še vedno hitro uščipnila, v navalu navdušenja skočila name ali svoj blaten nosek zarila vame. Ta igrivost je v resnici zelo uporabna in jo pri učenju s pridom izkoriščam. V pasji šoli se celo šalijo, da je to kraševec z napako. Zakaj? Ker je tako pridna! Učenje po principu pozitivne motivacije se res bogato obrestuje, čeprav ima stranske učinke. Pri odpoklicu, na primer, se že med tekom proti meni veselo oblizuje. Ampak nagrajevanje čisto vsakega prihoda se nadvse splača. Ko sem ji nadela novo, za številko preveliko ovratnico in jo pustila čakati pred trgovino, se je ovratnica med navdušenim pozdravljanjem mimoidočih snela. In kam je stekla Jena? V trgovino za mano! Priznam, včasih ni lahko nagraditi čisto vsak prihod.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Jana Puhar

 

 Objavljeno v peti številki revije Kužek