Test pasme, korist za pse in ljudi

DNK je informacija, sporočilo, zapisano s kodami kemičnih snovi – po ena kemična snov za vsako črko. Na našo srečo in veselje je dejansko zapisana na način, ki ga lahko razumemo, predvsem zaradi preprostosti zapisa jezika. Je bistveno preprostejši od slovenščine, saj ima njegova abeceda le štiri črke, ki jim po dogovoru pravimo A, C, G in T. Razumevanje osnovne zgradbe in pomena DNK nas je pripeljalo do spoznanja, da nukleinske kisline (DNK) niso le pomembni gradniki, pač pa so tudi funkcionalne aktivne snovi, ki določajo biokemične aktivnosti in specifične značilnosti celic; tako je lahko z uporabo prepoznanih kemijskih snovi mogoče povzročiti napovedljive in dedne spremembe v celicah.

Boksarka Tasha je prva psička, ki jo je leta 2005 doletela ta čast, da so ji sekvenirali celoten genom. To pomeni, da so prebrali približno 2,4 milijarde črk njene DNA, ki sestavljajo 39 parov kromosomov. Za primerjavo, človeški genom povezuje okrog 3 milijarde osnovnih gradnikov, ki se imenujejo nukleotidi in so v obliki dvojne vijačnice povezani v 23 parov kromosomov. Razlike v velikosti genomov se morda zdijo velike, vendar si raziskovalci z njuno primerjavo obetajo ugotoviti, katere napake lahko povzročijo bolezni, kot so določene oblike raka, sladkorna bolezen, nekatera srčno-žilna obolenja, epilepsija, slepota, pa tudi določena psihiatrična obolenja. Torej bolezni, ki prizadenejo tako ljudi kot pse.

Čivave ali nemške doge se od boksarjev po videzu kar precej razlikujejo, vendar imajo v primerjavi s Tasho kar 99,85 odstotka genoma enakega. S primerjavo dednega materiala dodatnih desetih pasem so raziskovalci namreč želeli ugotovili, katere genetske razlike med njimi povzročajo tudi razlike v videzu in vedenju psov. V bazi, kamor zapisujejo zamenjave posameznih nukleotidov ali z drugimi besedami spremembe »črk« v genomu, za katere so ugotovili, da se med pasmami razlikujejo, je zapisanih že 2,5 milijona takšnih zamenjav. Nekatere od njih so povezali s povečanjem možnosti za razvoj določene bolezni pri psih, na podlagi drugih lahko sklepamo, recimo, na barvo dlake, nekatere pa so celo odgovorne za določene vedenjske vzorce, ki so značilni za posamezne pasme. Barvo kožuha lahko tako napovemo na podlagi razlik v genu, ki je odgovoren za uravnavanje količine eumelanina, barvila v pasji dlaki.

Poznavanje zaporedja je razkrilo tudi, zakaj psička Tasha in njeni pasji prijatelji vohajo toliko bolje od ljudi. V njihovih nosovih je okoli 220 milijonov receptorjev za voh, medtem ko jih imamo ljudje približno 5 milijonov. Odkar je poznan celoten človeški genom, raziskovalci vedo, da je pri človeku okoli 950 genov za receptorje za voh in da je 63–70 odstotkov teh psevdogenov. To so normalnim genom podobne sekvence DNA, ki pa se zaradi sprememb ne morejo izraziti in so zato nefunkcionalni. Potencialno funkcionalnih genov je pri človeku torej približno 350, pri psih pa okoli 800. Iz genskih zaporedij se receptorji za voh prepisujejo v različnih kombinacijah, funkcionalni proteini – receptorji na membranah celic v nosnem epiteliju pa so zato sposobni selektivno prepoznavati številne molekule iz zraka. Predvidevajo, da so primati skozi evolucijo izgubili del sposobnosti voha, ker za razliko od, na primer, psov za preživetje niso bili več odvisni od tega čuta. Možna razlaga bi lahko bil prednostni razvoj vida, ljudje in nekateri drugi primati imamo namreč razvit trikromatski vid, kar pomeni, da lahko zaznavamo barve.

Poznavanje genetike nam je v pomoč predvsem pri ugotavljanju nagnjenosti psov k določenim dednim boleznim in podedovanim lastnostim, v pomoč nam je tudi pri povsem praktičnih, skoraj vsakdanjih stvareh.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Andrej Zemljič

 

Objavljeno v peti številki revije Kužek