Intervju: Nina Wabra, pustil je sled…

Štejejo trenutki. Čas se je takrat v maju 2010 za Nino zagotovo ustavil. Preživela je hudo prometno nesrečo. Postala je tetraplegik. Njeno življenje je do tedaj oblikovalo marsikaj, ukvarjala se je z novinarstvom, bila radijska voditeljica ali povezovalka prireditev ter počela številne aktivnosti. Osrečeval jo je tudi šport.

Hvaležna je še za eno priložnost.  

Danes se posveča delu v komisiji za preprečevanje korupcije, trenira pa tudi ples z vozičkom. Pogumno dokazuje, da lahko stvari počnemo na različne načine.

Povejmo že na začetku: v avtomobilu ni bila sama, z njo je bil tudi pes Lego.

Dejstvo je, da je pes čuteče živo bitje. Kaj imate z vašim kužkom skupnega na ta »tragičen« dan?
Lego je bil z menoj v avtomobilu, ko se je zgodilo moje drugo rojstvo. Med prevračanjem avtomobila ga je vrglo iz njega in stekel je do najbližje hiše. Kot da bi iskal pomoč. Ljudje iz te hiše so nato poklicali reševalce. Najprej so javili na policijo, da gre za nesrečo s smrtnim izidom. Zdravnik reševalec je nato opazil še nek življenjski znak in me oživil. Šlo je za sekunde. Če me ljudje, verjamem, da po zaslugi mojega Legota, ne bi opazili, me ne bi bilo več.
Od takrat naprej sva oba precej občutljiva na nepričakovane glasne zvoke iz okolice. Verjetno zato, ker je takrat moralo hudo pokati, ko se je lomila in trgala pločevina. Zdi se, da je Lego od takrat na nek način postal močno zaščitniški, po drugi strani pa prestrašen, kadar sliši nenadne zvoke. Takrat se vedno stisne k meni in ne more nehati lajati. Vsakič, ko začuti, da se odpravljam od doma, postane žalosten in mi skoči v naročje, kot da me ne upa pustiti oditi …

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Viktorija Stoger

 

Objavljeno v peti številki revije Kužek