Nekdo zastruplja naše pse

Zadnje dni velikokrat zasledimo obvestila o tem, da v različnih krajih zastrupljajo pse. Na Gorenjskem je bil to strup za podgane, v Ljubljani zdrobljeno steklo in narezani žeblji med mletim mesom. Da o strupu za polže niti ne govorimo.

Nikakor ne odobravam takšnega vedenja in se mi zdi skrajno primitivno. Po drugi strani pa razumem ljudi, ki živijo v mestih, da znorijo in se zatečejo k skrajnim sredstvom, če imajo polno zelenico pasjih kakcev in požgano živo mejo od pasjega lulanja. Razumem jih, da so jezni in sovražijo pse, ne odobravam pa, da jih zato zastrupljajo. Čeprav je res, da kratkotrajno dosežejo točno to, kar si želijo – da so psi na vrvici in ne kakajo na njihovem vrtu.

Lastnina drugih so tudi polje in njiva, po katerih hodimo. Lastnina drugih je tudi gozd, po katerem hodimo. Opazujem lastnike psov, ki svojim psom dovolijo, da kopljejo luknje po travnikih. Še smejejo se zraven in jih spodbujajo, saj imajo tako vsaj 15 minut miru pred njim in na koncu utrujenega psa. In tako so prekopani celi travniki. Nihče od teh lastnikov se ne zaveda, da ta travnik nekdo obdeluje in da na njem raste hrana za njihove živali. Ali pa psom mečejo žogice in podobne stvari, psi pa uničujejo travno rušo. Eden še ne, ko se zbere družba s psi in jim pustijo, da norijo in se podijo … Nihče ne pogleda, kakšen ostane travnik za njimi. Nihče se ne zaveda, da to travo pojedo živali, ki jih nazadnje jemo tudi mi, lastniki psov. Jemo živali same ali pa njihove mlečne pridelke. Se zavedamo, da nam psi kakajo v lastni krožnik? Da o poljih s pšenico ne govorim in o tem, kako je fino in kako so vsi »lajkali« filmčke na medmrežju, kjer psi skačejo po zreli pšenici. Se je kdo zavedal, da zlomljena pšenica ni kmetov pridelek, ker je ne more strojno požeti. Pšenica ali pa visoka trava … S tem, ko pustimo psom, da se gibljejo po njej, jo zlomijo in kmetu uničijo pridelek. In potem je kmet ta umazan in ta grd, ker je nastavil strup. To, da je opozarjal, ali celo postavil table, to ni dovolj. Nespoštovanje tuje lastnine je pač kmeta privedlo do tega dejanja, da je primoran z nečim zavarovati svojo lastnino in to, kar njemu in nam daje hrano.

So res potrebna tako skrajna in barbarska sredstva, da se doseže to, kar bi morala biti nekako splošna pasja kultura? Svoboda vsakega pasjega lastnika in njegovega psa se konča točno tam, kjer posega v svobodo drugega človeka, psa ali okolja. Pa smo tam. Mi, lastniki psov, smo s svojim vedenjem soodgovorni za to, da pahnemo človeka do te skrajnosti, da se poslužuje tako nizkotnih dejanj. Ne rečem, da je med njimi tudi kakšen psihopat. Glavnina zastrupljevalcev psov pa je to naredila popolnoma zavestno zato, da se ubrani pred psi oziroma njihovimi neodgovornimi lastniki, ki ne spoštujejo tuje lastnine.

Prav tako smo lastniki psov krivi, da nas v mestu gledajo grdo. Svoboda enega se konča točno tam, kjer se začne svoboda drugega. Vsi imamo pravico biti na tem svetu. A lastniki psov moramo vseeno upoštevati pravila, napisana in nenapisana, predvsem pa moramo biti tisti, ki bi se morali v prvi vrsti zavedati tega, da dajemo z vsem, kar naredimo, vzgled in občo sliko – takšni so lastniki psov. Če pustimo, da naš pes lula po hišah, če ne pospravljamo kakcev za njim, če lahko hodi po rožah v parku … Takšen lastnik ne daje vtisa, da je le on tak, ampak da so vsi pasji lastniki takšni.

Imeti psa v mestu pomeni, da se moramo prilagoditi mestu. Mesto je pač primarno namenjeno ljudem in zato smo lastniki psov primorani to spoštovati.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Alenka Klemenčič

 

Objavljeno v peti številki revije Kužek