Kolumna: Pasje vragolije vesele kraševke 2. del

Prvi šolski dan smo vsi nestrpno pričakovali, in priznati moram, da tisti dvonožni člani našega krdela zadnjo noč pred dnevom D skoraj nismo spali, tako smo se veselili pasje male šole. V šolo smo šli seveda vsi – pes in vodnik, pa še mama z dojenčkom na tribuno za spodbudo. Imeli smo veliko mešanih občutkov – ali bomo zmogli, ali smo izbrali pravo šolo, ali moramo nujno spremeniti način hranjenja, kako gresta skupaj pozitivna motivacija in zatezna ovratnica, zakaj nimamo klikerja … Kot največji izziv se je nato izkazala koncentracija. Od mladička je pač težko pričakovati, da bo pozoren in pripravljen na delo celo uro. Imeli smo boljše in slabše dneve, bili so trenutki, ko je Jena z veseljem sodelovala, pa tudi črne oblake, ko je na primer pri sosedih odkrila hrano za mačke, ki je bila velika »jackpot« nagrada, da niti najboljši priboljški niso mogli tekmovati z njo. Pa so vhodna vrata ostala odprta prvič in je stekla k njim, in se je zgodba ponovila drugič, nato je tretjič, raje kot sprehod, izbrala dobrote čez mejo, za katere ji ni bilo treba delati. Situacijo smo vendarle uspeli premagati, čeprav je bil strah, da je pobeg postal že vzorec, kar velik. In včasih je bilo potrebno zares globoko dihati, se obrniti stran in se ohladiti, da smo jo ob prihodu veselo pohvalili. Po nešteto urah za računalnikom smo ob premlevanju sodobne pasje literature na temo pozitivne motivacije vendarle naštudirali nekaj stvari, ki zares učinkujejo. Na žalost so vse, vezane na priboljške, kmalu začasno padle v vodo, saj smo zaradi prebavnih težav prešli na strogo dieto s posebnimi briketi, ki naši punci niso šli posebej v slast, kaj šele, da bi jo motivirali za sodelovanje. Ko smo po dveh tednih odkrili najboljši, najbolj naraven in zdrav priboljšek – meso, so se nam dobesedno odprla nebesa! Tako pridnega psa še nismo videli nikoli, vsaj ne našega. V trenutkih, ko stvari niso šle ravno po načrtu, smo se tolažili, da delamo ogromno na socializaciji in da je mogoče res bolj pomembno, da je prijazna do kužkov, da obožuje otroke in se ne ustraši niti krave niti tovornjaka, kot da na povelje takoj leže. Dobili smo veliko pasjih kolegov; Jena je z njimi izmenjevala prijateljske ugrize, mi pa nasvete in izkušnje.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Jana Puhar

 

Objavljeno v četrti številki revije Kužek