Zgodba udomačevanja volkov in njihovega razvoja v pse naj bi šla nekako tako – lovec-nabiralec je po naključju srečal majhnega prikupnega volčiča, katerega je odnesel nazaj v svoj tabor, ga vzgajal s svojimi otroci in ga hranil. Volčič se je nanj navezal in ko je odrasel, je s svojim človekom hodil na lov, mu čuval lastnino in ga grel v mrzlih nočeh. Vendar pa ta zgodba res drži, smo res mi udomačili psa? Najnovejše študije ugotavljajo, da je bilo ravno obratno – psi so udomačili nas.
Večina raziskovalcev se strinja, da so bili prvi psi udomačeni pred okrog 15.000 do 16.000 leti. Nekateri dokazi predlagajo, da se je proces udomačevanja začel že mnogo prej. Tudi točna geografska lokacija tega procesa ni znana, mnogo ugibanj je, da se je to zgodilo na bližnjem vzhodu, Evropi ali pa celo v jugovzhodni Aziji.
Najverjetneje so se volkovi približali človeškim naselbinam zato, da so se lahko hranili z njihovimi odpadki ob robu naselij, kot danes počnejo šakali, lisice in drugi iznajdljivi oportunisti. Takratni ljudje so z volkovi sicer tekmovali za hrano, saj so oboji plenili iste živali. Prav tako kot to na žalost vidimo še dandanes, ljudje do volkov niso bili prav nič strpni v tej kompeticiji in so jih neusmiljeno pobijali, prav tako je ta usoda doletela tudi druge velike zveri v Evropi tistega časa, ki so tekmovale za isti vir hrane – hijene, sabljasti tigri in drugi veliki ledenodobni plenilci. Vendar pa so bili volkovi bolj iznajdljivi od njih. S hranjenjem na človeških smetiščih ljudem niso bili tako v napoto. Tukaj se je začela prva selekcija in evolucija volka v psa, saj so pogumne in agresivne volkove v bližini naselja pobili, medtem ko so pogumne, a prijazne živali tolerirali. Tako so se volkovi v bližini ljudi nehote začeli spreminjati tudi fizično, saj udomačevanje s sabo prinese tudi spremembe izgleda določene vrste. Njihova ušesa so postala spuščena ob glavi, dlaka drugače obarvana, oglašanje drugačno in repi mahajoči.
Udomačevanje je spremenilo tudi njihovo obnašanje. Psi so izmed vseh živalskih vrst najbolje prilagojeni na opazovanje sprememb v človeškem obnašanju. Vsako sekundo svojega življenja nas opazujejo in berejo majhne spremembe v našem obnašanju in obrazni mimiki. Nič posebnega se nam ne zdi, ko s prstom pokažemo na žogico ali igračko, pes pa jo pobere in nam jo prinese. Vendar pa je to sodelovanje izjemna redkost, niti naši najbližji sorodniki, kot so šimpanzi in bonobi ne znajo dešifrirati te geste in ne sledijo našemu iztegnjenemu prstu. Koevolucija človeka s psom je tako tesna in prepletena, da smo s psi še bolj povezani, kot si mislimo. Ko so znanstveniki primerjali genome človeka in psa, so ugotovili, da gre res za redek primer konvergentne evolucije, saj so si sekvence za nekatere procese, kot so transport nevrotransmiterjev kot so serotonin, procesiranje holesterola in rakava obolenja, zelo podobni. Delimo si tudi bolezni, kot so nagnjenost k debelosti, obsesivno-kompulzivne motnje in epilepsija. Te rezultati niso tako presenetljivi, saj so si ljudje in psi dolga tisočletja delili isti življenjski prostor.
Tako so se volkovi počasi razvijali v prijazne in kooperativne živali, ljudje pa so spoznali njihovo uporabnost. S psom se je uspešnost lova drastično povečala, psi so z lajanjem opozarjali na prišleke iz drugega plemena ali plenilce, uspešno pa so tudi čuvali pridelke in lastnino, ter pomagali pri pašnji drobnice. Naše sodelovanje s psi je v veliki meri razlog za uspeh človeške vrste, saj so nam omogočili prehod iz lovsko-nabiralniške skupnosti v zgodnje kmetovalce in naprej. Skupaj z našimi najboljšimi prijatelji smo se tekom tisočletij skupne evolucije razvili v dve od najuspešnejših živalskih vrst na svetu.
Viri: mirror.co.uk
news.nationalgeographic.com
Andreja Fegeš
