Intervju s svetovno prvakinjo v agilityju Silvio Trkman

2680

Malce drugače, šolanje psov brez prisile

 

Ena od najuspešnejših in najbolj znanih v agilityju je zagotovo Silvia Trkman. Psi so del njenega sveta. Z njimi se veliko ukvarja, igra in jih uči. Pozitivna motivacija je vrlina njene lastne motode učenja psov brez prisile. Pravi, da psi potrebujejo predvsem veliko kakovostno preživetega časa s svojim lastnikom.

Veliko je različnih informacij, kako si poiskati psa. Prava informacija ali ljubezen na prvi pogled? Kako vi izbirate?

Iz izbranega legla izberem glede na ljubezen na prvi pogled. Leglo izberem na podlagi njihovega rodovnika in fizičnih sposobnosti ter gibanja staršev, pasmo pa izberem glede na to, kaj od psa pričakujem. Razlike med pasmami so ogromne in zelo pomembno je poznati zgodovino všečne pasme. Žal veliko ljudi ne ve, kaj kupuje: kupi beagla zaradi ljubkega izraza, a ne ve, da gre za goniča in da se brez vrvice v gozdu ne bodo mogli sprehajati z njim, vsaj ne brez zelo temeljitega šolanja – nečesa, kar bi bilo s prav tako ljubkim sheltijem možno brez vsakega šolanja. Podobno je z višavskimi terierji, ki so sicer ljubki, ampak so še vseeno terierji, in če ne vemo, kaj to pomeni, ta pasma definitivno ni prava izbira. Seveda imajo zahtevne pasme svoj čar, ampak kot rečeno: najprej je treba vedeti, kaj kupujemo, in razmisliti, če si to res želimo.

Vaš prvi pes Aiken, čisto pravi samojed, je bil prvi od vaših psov, ki je nastopil na svetovnem prvenstvu v agilityju. Izkušnje, kaj ste pridobili?

Na svetovnem prvenstvu prav nobene pomembne. Pomembne izkušnje sem pridobila v procesu pred tem. To je bilo učenje, kako psi razmišljajo, kako jih motivirati, kako delati z njimi, kako jih šolati drugače, kot je bilo v navadi leta 1991, ko sem bila v pasji šoli edina, ki ni imela nemškega ovčarja ali rottweilerja. Za mojega samojeda takratni sistem šolanja ni deloval, niti mi ni bil blizu. Takrat sem se naučila razmišljati s svojo glavo, prisluhniti psu in narediti šolanje zabavno za psa – kar je pri nekaterih psih edini način – pri vseh pa najboljši način.

Ste lastnica štirih psičk. Pirenejski ovčarki ste poimenovali La in Le, škotski mejni ovčarki pa sta Bi in Bu. Vaši psi so uspešni, zlasti v agilityju. Kaj jih zaznamuje?

V agilityju je zelo pomembna ekipa, naveza vodnik-pes. Isti pes je lahko v rokah nekoga drugega povsem neuspešen, zato sta bistvena predvsem odnos, sodelovanje in skupno veselje do agilityja.

Vaša pozitivna misel o besedi kužek?

V bistvu me vedno malo strese … Mislim, da je pomembno, da se zavedamo, da je vsak kužek pes, lastništvo pa prinaša veliko odgovornost.

[members_only]

Svojo pozornost usmerjate v šolanje psov brez prisile. Kaj je razlog, da ste zagovornik takšnega pristopa?

Ker ne maram sile, prisile, agresije in nasilja.

Kaj pes zares potrebuje?

Psi potrebujejo predvsem veliko kakovostno preživetega časa s svojim lastnikom. Uživajo na sprehodih, v igri, šolanju in bledijo ob samoti. Če nimate časa, si psa raje sploh ne omislite.

Bi lahko rekli, ne kaznovati, temveč disciplinirati? Ali psa usmerjati kako drugače?

Red, disciplina, avtoriteta in kaznovanje so mi bili vedno povsem tuji, preprosto nisem tak tip človeka. Nikoli v življenju nisem imela šefa ali zaposlenega: v vlogah podrejenega ali nadrejenega bi se počutila grozno, zato imam svoje podjetje in delam tako in toliko, kot me veseli. Isti odnos imam do svojih psov: moj odnos do njih temelji na medsebojnem zaupanju, spoštovanju, skupnih interesih, igri in zabavi. Delamo to in toliko, kot nas veseli.

Slabosti metode?

Ne deluje, če ne vemo, kaj delamo 🙂

Ali se vedno več lastnikov psov zateka v vašo šolo in kdaj začeti šolanje?

Šolati je treba začeti prvo uro, ko je kuža z nami. Sama imam v bistvu vsako leto manj tečajev, ker mi ni v interesu kvantiteta, ampak kvaliteta. V moji šoli sprejemamo zgolj največje navdušence, zato nimam nikjer nobene reklame ali obvestila, do mene lahko pridejo samo tisti najbolj zagnani. Večinoma v bistvu delam t. i. long-distance, s tujci, saj je agility v tujini veliko bolj priljubljen. Predvsem pa ne delam veliko, ker imam rada prosti čas. Kot rečeno: psi potrebujejo človeka, ki ima čas.

Lahko lastnik doseže, da iz mladiča postane ubogljiv ljubljenec, je mogoče prevzgojiti tudi odraslega psa? Kaj pa njegov značaj, koliko je pomemben?

Prirojen značaj je zelo pomemben, zato vedno poudarjam, da moramo vedeti, kaj kupujemo in zakaj. Znotraj tega značaja pa se seveda lahko naredi veliko: v slabo ali v dobro, odvisno od tega, koliko časa, občutka in znanja imamo.

Znani ste tudi po svojih člankih. V enem izmed njih smo zasledili, da se ne držite prav nobenega od »krdelnih pravil« za vaše pse. Lahko dodamo, da ljubezen in svoboda nimata cene. Povejte nam še kakšno zanimivo posebnost?

Psi so bili vedno pomemben del mojega življenja. To, da hočem psa, je bil eden mojih prvih stavkov, čeprav v družini nimamo niti enega ljubitelja psov. Pri enajstih sem potem končno dobila dolgo želenega samojeda, z njim začela tekmovati in z vlaki prekrižarila Slovenijo. Lo sem dobila v gimnaziji in z njo prepotovala pol Evrope, se naučila francosko, da sem lažje komunicirala z vzreditelji in v Pirenejih našla La. Kot mladiček je hodila z mano na predavanja v torbi, kmalu postala slavna zaradi uspehov v agilityju in številnih trikov –  in nato prepotovala pol sveta zaradi seminarjev po svetu. Odkar smo se lani iz Ljubljane preselili na 11.000 m2, pa je vedno lepše biti doma, tako da zdaj delam večinoma samo še »long-distance«.

Zelo radi imate uporabo klikerja. Kaj je kliker trening?

Ah, ne, uporaba ali neuporaba klikerja kot takega je brezpredmetna. Ne gre za kliker kot tak, pomembna je filozofija shapinga, pomembno je, da pes vidi šolanje kot svojo izbiro, da on nas prosi za sodelovanje, ne obratno.

Pasje radosti so prav zabavne. V čem najbolj uživate?

Ja, zelo me veseli, da je moja služba pravzaprav moj hobi, da lahko zjutraj dolgo spim in dan začnem s tekom po gozdu ter sem v družbi psov 24 ur na dan. Definitivno imam najbolj nestresno službo na svetu.

Tečaje učenja organizirate in vodite v živo. Učite pa tudi na daljavo. To zagotovo zahteva veliko iznajdljivosti. Kakšen je odziv?

V bistvu sem zelo neambiciozen človek, tako da je pri meni vedno prvi odziv oz. vedno imam povpraševanje pred ponudbo. Za tečaje na daljavo sem se odločila, ker je veliko ljudi, ki so obiskali moje seminarje, želelo nadaljevati delo po internetu. Tudi DVD-je sem začela snemati zaradi povpraševanja. Odziv je nato še presegel pričakovanja, tako da moram načrtno omejevati obseg tečajev na daljavo in v živo ter snemanje DVD-jev, saj nočem, da bi mi zato zmanjkalo prostega časa za svoje pse.

[/members_only]

Viktorija Stoger

Objavljeno v Drugi številki revije Kužek