Intervju s svetovno prvakinjo v agilityju Silvio Trkman

Malce drugače, šolanje psov brez prisile

 

Ena od najuspešnejših in najbolj znanih v agilityju je zagotovo Silvia Trkman. Psi so del njenega sveta. Z njimi se veliko ukvarja, igra in jih uči. Pozitivna motivacija je vrlina njene lastne motode učenja psov brez prisile. Pravi, da psi potrebujejo predvsem veliko kakovostno preživetega časa s svojim lastnikom.

Veliko je različnih informacij, kako si poiskati psa. Prava informacija ali ljubezen na prvi pogled? Kako vi izbirate?

Iz izbranega legla izberem glede na ljubezen na prvi pogled. Leglo izberem na podlagi njihovega rodovnika in fizičnih sposobnosti ter gibanja staršev, pasmo pa izberem glede na to, kaj od psa pričakujem. Razlike med pasmami so ogromne in zelo pomembno je poznati zgodovino všečne pasme. Žal veliko ljudi ne ve, kaj kupuje: kupi beagla zaradi ljubkega izraza, a ne ve, da gre za goniča in da se brez vrvice v gozdu ne bodo mogli sprehajati z njim, vsaj ne brez zelo temeljitega šolanja – nečesa, kar bi bilo s prav tako ljubkim sheltijem možno brez vsakega šolanja. Podobno je z višavskimi terierji, ki so sicer ljubki, ampak so še vseeno terierji, in če ne vemo, kaj to pomeni, ta pasma definitivno ni prava izbira. Seveda imajo zahtevne pasme svoj čar, ampak kot rečeno: najprej je treba vedeti, kaj kupujemo, in razmisliti, če si to res želimo.

Vaš prvi pes Aiken, čisto pravi samojed, je bil prvi od vaših psov, ki je nastopil na svetovnem prvenstvu v agilityju. Izkušnje, kaj ste pridobili?

Na svetovnem prvenstvu prav nobene pomembne. Pomembne izkušnje sem pridobila v procesu pred tem. To je bilo učenje, kako psi razmišljajo, kako jih motivirati, kako delati z njimi, kako jih šolati drugače, kot je bilo v navadi leta 1991, ko sem bila v pasji šoli edina, ki ni imela nemškega ovčarja ali rottweilerja. Za mojega samojeda takratni sistem šolanja ni deloval, niti mi ni bil blizu. Takrat sem se naučila razmišljati s svojo glavo, prisluhniti psu in narediti šolanje zabavno za psa – kar je pri nekaterih psih edini način – pri vseh pa najboljši način.

Ste lastnica štirih psičk. Pirenejski ovčarki ste poimenovali La in Le, škotski mejni ovčarki pa sta Bi in Bu. Vaši psi so uspešni, zlasti v agilityju. Kaj jih zaznamuje?

V agilityju je zelo pomembna ekipa, naveza vodnik-pes. Isti pes je lahko v rokah nekoga drugega povsem neuspešen, zato sta bistvena predvsem odnos, sodelovanje in skupno veselje do agilityja.

Vaša pozitivna misel o besedi kužek?

V bistvu me vedno malo strese … Mislim, da je pomembno, da se zavedamo, da je vsak kužek pes, lastništvo pa prinaša veliko odgovornost.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Viktorija Stoger

Objavljeno v Drugi številki revije Kužek