Šepanja pri psih

Vsak odklon od normalne, fiziološke hoje, lahko imenujemo šepanje. To je zelo širok in oguljen termin. Šepanje pri psu največkrat ne ogroža vitalnih funkcij. Velikokrat je lahko pri hoji tudi idealiziran predsodek, kaj je in kaj ni normalna hoja.

V tisočletjih razvoja zvestega človekovega spremljevalca smo s selekcioniranjem dobili številne in različne pasme psov.

Prav pri selekcijah so bile velikokrat nenamerno narejene in spregledane nekatere napake v ustroju pasem, ki pogojujejo prirojenim in razvojnim napakam –  boleznim, ki imajo lahko za posledico različna šepanja. Če je napaka prirojena, pomeni, da se psiček skoti z napako (npr. izpah pogačice), razvojna pa pomeni, da je nastala v rasti in razvoju mladega psa (izpah pogačice, ki je posledica nepravilne rasti stegnenice, golenice in mišic). Pasma psa naj še ne pomeni takojšnje ugotovitve razloga za neko šepanje

ŠEPANJA so posledica nevroloških ali ortopedskih obolenj. Oboja so lahko tudi sekundarna posledica primarnih obolenj (internih bolezni).

Šepanja ne nastanejo samo zaradi genetskih ali internih bolezni, ampak so lahko posledica poškodb, kosti, tetiv, mišic, sklepnih struktur, možgan, hrbtenjače in perifernih živcev.

Vsako šepanje pomeni signal, da je lahko nekje prisotna bolečina, lahko je šepanje posledica motnje v biomehaniki in nestabilnosti sklepa, ki ni nujno, da jo spremlja bolečina, ali pa gre za obolenje živčevja in posledično motorično motnjo na eni, dveh ali vseh štirih nogah.

Biološka ura psa je nekako približno 8 let, starejši psi se starajo, to pa pomeni več strukturnih sprememb na vseh tkivih, ki omogočajo gibanje, na živčevju, mišicah in kosteh. Lahko so te spremembe staranja pogojene sekundarno (hipotiroidizem, hiperadrenokorticizem) ali delčki v mozaiku staranja vsega organizma.

Nepravilno hojo skrbnik pri mladem psu težko oceni, ker nima primerjave z vrstniki. Laže jo oceni pri odraslem psu, ki ga dobro pozna, vendar samo v domačem okolju, kajti ko pes pride na pregled k veterinarju ali v družbo drugih psov, se lahko njegovo počutje popolnoma spremeni in tudi delno prekrije šepanje.

Šepanje pri psu je lahko posledica poškodbe, ki jo je skrbnik zasledil, ko se je zgodila, ali pa je idiopatska brez znanega vzroka. Poškodba je lahko vidna kot odrgnina, podplutba ali oteklina na koži, kjer lahko predvidevamo tudi poškodbe globljih tkiv, živcev, mišic tetiv, vezi ali zlome kosti. Lahko pa ni zunanjih znakov poškodbe, oteklina, bolnost na pritisk ali pri gibanju pa se pojavijo šele po nekaj dneh. Zelo težko je oceniti nepravilno hojo ali šepanje, če sta prizadeti dve ali več nog hkrati.

Zaradi specifičnosti in različnosti vzrokov šepanja lahko razdelimo pse v tri skupine: mladi, to so psi v rasti, odrasli in starejši psi, stari nad 8 let.

Mladi so psi v obdobju do zaključka rasti. Manjše pasme zaključijo rast prej, srednje in večje pa pozneje.
Pri mladih psih so pogostejši zlomi kosti in poškodbe mehkih tkiv, mišic, tetiv in vezi zaradi njihove razigranosti, včasih tudi zaradi pretirane pozornosti skrbnikov in strukture kostnega tkiva, ki je nežnejša.

Veliko manjših pasem psov ima relativno tanke prednje noge, predvsem podlakti z manj mišične mase, kar pogojuje slabšo prehrano podlahtnih kosti in njihove pogostejše zlome.

V rasti se lahko pokažejo vse prirojene in razvojne napake, ki sprožijo šepanja.
Posamezne prirojene in razvojne napake so pogostejše pri določenih pasmah psov.

Frekvenca prizadetosti posameznih sklepov, kosti in mišic je različna pri različnih pasmah. Prav tako se pogosteje pojavljajo različna živčna obolenja pri določenih pasmah (deformacije hrbtenice pri vseh buldogih in mopsih, obolenja perifernega živčevja pri labradorcih in zlatih prinašalcih).

Razvojne in prirojene bolezni kosti in sklepov je treba odkrivati čim prej, najbolje še pred pojavom šepanja, ko se še niso razvile degenerativne spremembe v sklepih na vezeh ali mišicah.

Napačna rast in razvoj kosti, mišic in sklepov lahko povzroči motnje v biomehaniki sklepov in posledična šepanja že pri starosti 4, 5 mesecev. Pri psih, ki so se skotili z različnimi prirojenimi neuromuskularnimi obolenji ali na primer hemofilijo (možni izlivi krvi v sklepe), se pokaže nepravilna hoja, takoj ko začnejo hoditi naokrog.

Vse pasme, pri katerih vemo, da se lahko pojavijo prirojene in razvojne napake,  je treba ortopedsko in nevrološko pregledati, zgodaj v rasti, že pri starosti 6 mesecev, po potrebi pa pregled dopolniti še z rentgenskim slikanjem, računalniško tomografsko preiskavo, magnetno resonanco in internističnimi pregledi ter preiskavami krvi in biopsatov mišic.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Milan Matko, dr. vet. med.

Objavljeno v Drugi številki revije Kužek