Intervju: Marjan Zgonc

Žena in fotografija

Drži, da je vsaka zgodba o tem, kako skupaj pridejo oziroma bolje rečeno, se najdejo človeški in živalski prijatelji, posebna. Vsaka je namreč zgodba zase, ne glede na to, o kom govori. Razlikujejo se le v tem, da so ene bolj, druge morda manj zanimive in podobno. In te stvari niso neznane niti znanim obrazom.

V zgodbi o tem, kako sta se našla znani slovenski pevec Marjan Zgonc in njegov kosmatinec Joši, verjeli ali ne, pomembno in morda celo odločilno vlogo igra Marjanova žena Metka oziroma njegova boljša polovica, kot pravi sam. Prav ste prebrali! To pa ni kar tako, mar ne? Ampak nekaj malega gre zasluge tudi internetu oziroma, če smo natančnejši, sodobnim poštnim povezavam.

Pravzaprav nihče od njiju ni več kaj dosti pomišljal, da bi bil pri hiši še kakšen hišni ljubljenec. Od Zgončevih se je namreč približno dve leti prej poslovil dolgoletni družinski član Nik. Srebrno-siv koder, ki jih je spremljal sedemnajst let. Družinski član v pravem pomenu besede in zato, ker je to pač bil. Niso ga počlovečili, ampak mu pustili, da je ob siceršnjih neogibnih prilagajanjih sobivanju preprosto bil pes, pri vsem drugem pa je bil njihov. Sobival je z njimi kot hišni pes, z njimi je potoval z avtomobilom, odhajal na morje in v hribe, del življenja skupaj rasel z vnuki in podobno. »Za naš način življenja je bil pravzaprav idealen. Majhen in zato praktičen za v avtomobil, ni puščal dlak, užival je v družinski počitniški hiši, brez težav je marsikatero uro prebil na barki. Nikoli ni bilo potrebno iskati nadomestnega varstva, ker je vselej nekdo bil prisoten. Če pa se je dvakrat ali trikrat že zgodilo, pa smo se brez težav organizirali v družini,« pravi Marjan. A življenje sklene krog pri ljudeh in živalih in tudi zanje je prišel trenutek neizogibnega slovesa. »Vem, da marsikdo ne razume in ne pozna teh stvari, a počutiš se, kot da si izgubil bližnjega človeka. Ne le nama, vsem nam je bilo ob izgubi hudo, a tako je, to je pač del življenja,« pravi Marjanova žena Metka.

Nekaj časa nihče niti ni pomislil, da bi se odločili medse sprejeti novega kosmatega prijatelja. »Prehudo je bilo.« »Prestari bomo.« »Ne vemo, ali bi se navadili drugega.« »Nik je bil samo eden.« Takšnih in podobnih razmišljanj oziroma izgovorov je bilo nič koliko. Potem pa nekega dne …

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

 Roman Turnšek

 

Objavljeno v osmi številki revije Kužek