Intervju: Marjan Zgonc

2064

Žena in fotografija

Drži, da je vsaka zgodba o tem, kako skupaj pridejo oziroma bolje rečeno, se najdejo človeški in živalski prijatelji, posebna. Vsaka je namreč zgodba zase, ne glede na to, o kom govori. Razlikujejo se le v tem, da so ene bolj, druge morda manj zanimive in podobno. In te stvari niso neznane niti znanim obrazom.

V zgodbi o tem, kako sta se našla znani slovenski pevec Marjan Zgonc in njegov kosmatinec Joši, verjeli ali ne, pomembno in morda celo odločilno vlogo igra Marjanova žena Metka oziroma njegova boljša polovica, kot pravi sam. Prav ste prebrali! To pa ni kar tako, mar ne? Ampak nekaj malega gre zasluge tudi internetu oziroma, če smo natančnejši, sodobnim poštnim povezavam.

Pravzaprav nihče od njiju ni več kaj dosti pomišljal, da bi bil pri hiši še kakšen hišni ljubljenec. Od Zgončevih se je namreč približno dve leti prej poslovil dolgoletni družinski član Nik. Srebrno-siv koder, ki jih je spremljal sedemnajst let. Družinski član v pravem pomenu besede in zato, ker je to pač bil. Niso ga počlovečili, ampak mu pustili, da je ob siceršnjih neogibnih prilagajanjih sobivanju preprosto bil pes, pri vsem drugem pa je bil njihov. Sobival je z njimi kot hišni pes, z njimi je potoval z avtomobilom, odhajal na morje in v hribe, del življenja skupaj rasel z vnuki in podobno. »Za naš način življenja je bil pravzaprav idealen. Majhen in zato praktičen za v avtomobil, ni puščal dlak, užival je v družinski počitniški hiši, brez težav je marsikatero uro prebil na barki. Nikoli ni bilo potrebno iskati nadomestnega varstva, ker je vselej nekdo bil prisoten. Če pa se je dvakrat ali trikrat že zgodilo, pa smo se brez težav organizirali v družini,« pravi Marjan. A življenje sklene krog pri ljudeh in živalih in tudi zanje je prišel trenutek neizogibnega slovesa. »Vem, da marsikdo ne razume in ne pozna teh stvari, a počutiš se, kot da si izgubil bližnjega človeka. Ne le nama, vsem nam je bilo ob izgubi hudo, a tako je, to je pač del življenja,« pravi Marjanova žena Metka.

Nekaj časa nihče niti ni pomislil, da bi se odločili medse sprejeti novega kosmatega prijatelja. »Prehudo je bilo.« »Prestari bomo.« »Ne vemo, ali bi se navadili drugega.« »Nik je bil samo eden.« Takšnih in podobnih razmišljanj oziroma izgovorov je bilo nič koliko. Potem pa nekega dne …

[members_only]

»Imam novinarskega znanca, s katerim sodelujeva že vse od moje pevske kariere leta 1998. Tudi sam ima pse in mačke, deluje tudi v trboveljskem društvu proti mučenju živali in nekajkrat me je vprašal, ali se bova z Metko odločila še za kakšnega. Pa se nisva in nisva mogla. Ni mi bilo težko nastopiti dobrodelno ali kako drugače delovati v zvezi z živalmi, a za novega kužka ali celo mačko se nisva mogla odločiti. Tudi potem, ko sem do posvojitve mačke pomagal bratu, ne. Potem pa sva se lepega dne slišala po telefonu in med drugim mi je omenil, da ve za kužka, ki bi bil morda za naju. Pa sem rekel, hvala, ne moreva. Ampak nekaj nama z Metko, ko sem ji omenil, le ni dalo miru in sem mu rekel, naj pošlje fotografijo. Pod okriljem njihovega društva je bil namreč takrat tudi pes, na katerega je nanesla beseda,« se spominja. Še istega večera je po elektronski pošti prišla fotografija belega kosmatega bitja, ki je bilo videti kot medvedek, za katerega se ni vedelo, kje ima glavo in kje ne. »Metka je pogledala fotografijo in mi takoj rekla, da je treba kužka videti še v živo,« nadaljuje Marjan. Pošiljatelja je poklical nazaj, vprašal, kdaj lahko pride, s seboj vzel še brata in se odpravil na ogled. »Ampak samo pogledati,« je rekel. »Seveda!« se je glasil odgovor.

Fotografija mu je bila sicer všeč, a prvi stik s kosmatincem v živo je bil še veliko več. »Temu rečem ljubezen na prvi pogled, ker je bilo prav to,« se spominja. Za mešanca, najverjetneje med kodrom in maltežanom, se je namreč v živo takoj raznežil. »Ne vem, če sem se zanj odločil jaz, prej bi rekel, da si je Joši prvi izbral mene,« doda.

Seveda je bilo že pred stikom v živo nekaj pomislekov, predvsem bojazni v smislu, kaj če se odločijo zanj, a ga bodo preveč in v vsem primerjali s prejšnjim kosmatincem? Kaj če se nanje ne bo privadil? Nik ima v domu Zgončevih nekaj uokvirjenih fotografij, a stvari so se razpletle tako rekoč kar same od sebe. Kot menita Marjan in Metka, ravno prav. Joši, ki so mu ime dali njuni vnuki, namreč v nekaterih stvareh spominja na Nika, v drugih pa je drugačen. In kot kaže, je tako najbolj prav. »Nikoli, zares nikoli si ne bi mislil, da se bo tako končalo. Oziroma bolje rečeno začelo znova in nadaljevalo,« pravi Marjan. Joši je bil, za razliko od Nika, ob prihodu v njihovo družino mlajši odrasel pes, a s tem ni bilo nobenih težav. Nasprotno! »Rekel bi, da nam je bilo prihranjenih nekaj stvari. Učenje opravljanja potrebe na primer, uboganja in podobno. Ne razumem ljudi, ki imajo pri posvojitvah pomisleke, če gre za odraslo žival, ne za mladiča kot po navadi. Saj pravzaprav v resnici veliko razlike sploh ni. Mladiča je treba vsega naučiti in vzgajati, malce bolj odraslega ali odraslega pa prilagoditi. Oboje seveda zahteva čas, nekaj potrpljenja, truda in pravega pristopa. Kljub temu da bo kdo rekel, da gre za banalnost, ni kaj bistveno drugače kot pri vzgoji otroka. Nič ne pride samo od sebe. Tako, kot je potrebna vzgoja in drugo pri ljudeh, je tudi pri živali. Pes je zrcalo lastnika. Res, da je Joši naš prvi pes, ki je k hiši prišel že nekoliko večji, a izkušnje kažejo, da imam prav. Seveda ne trdim, da se pri odraslih živalih lahko odpravi vse, pravim pa, da se dá skoraj vse. Lepa beseda lepo mesto najde, treba ji je dati le čas, da sede,« meni Marjan, ki zelo dobro ve, kako zna žival vračati. Za Jošija oba Zgončeva pravita, da si boljšega kosmatinca ni moč želeti.

Ko Marjana množice občudovalcev, ki jih ima Joši spričo svoje podobe in obnašanja, sprašujejo, kakšen pes je to in od kje ga ima, ljudi vedno napoti, naj si kosmatega prijatelja poiščejo, v katerem od zavetišč za živali. »Kako malo je treba, da razveseliš sebe in nekoga drugega, le ljudje se tega premalo in premalokrat zavedamo. Če hočeš dobiti, moraš tudi dati,« je prepričan. Sam je za ta korak sicer že res potreboval nekaj časa, a je prepričan, da je tako prav. Vsaka stvar mora dozoreti in treba jo je odgovorno ter temeljito razmisliti pred odločitvijo. Danes pravi, da bi naredil napako in se prikrajšal za nešteto lepih stvari, če takrat ne bi odšel na ogled.

O ljudeh, ki nimajo odnosa do živali in ki z njimi slabo ravnajo, nima lepih besed, niti mnenja. »Če imaš žival, imej zanjo čas in druge pogoje, sicer je ne imej. To je vsa modrost. Danes pa je na voljo v zavetiščih še veliko drugih možnosti, da imaš žival, ne da bi jo tako rekoč obenem imel v klasičnem smislu. Ljudje so lahko prostovoljni aktivisti pri sprehajanjih, lahko živali posvojijo na daljavo in podobno, pravi«. In še nekaj dobrega in prijetnega opaža, odkar je v njihovi družini Joši. »Z ljudmi, vsaj večino, sem sicer v dobrih ali korektnih odnosih. Z nekaterimi prijateljuješ, z drugimi se poznaš na videz, s tretjimi se srečuješ občasno, s četrtimi si na primer samo na dober dan in podobno, odvisno od tempa in načina vsakega dneva posebej. Odkar imamo Jošija, pa opažam, da se ustavimo in zapletemo v klepet z veliko ljudmi. To, da nas zbliža nekaj ali nekdo, kot v tem primeru Joši, se mi zdi zelo dobro. Še posebej danes, v tej situaciji, v kateri smo nezadovoljni pravzaprav vsi, ko tempo in naglica življenja narekujeta tudi odtujenost in podobno,« nadaljuje in pristavi: »Včasih je kakšna mična dama ogovorila in pogledala mene, zdaj pa Jošija (smeh).«

Težko se je izogniti vprašanju, ali bi njihovo življenje z Jošijem lahko glede na vse zgodbe in prigode, ki se dogajajo vsak dan, strnil v stavek ali dva. Za hip ali dva pomolči, nato pa naravnost odvrne: »Prijateljstvo in ljubezen za prijateljstvo in ljubezen! Prijatelj za vse življenje.« Zveni znano?

[/members_only]

 Roman Turnšek

 

Objavljeno v osmi številki revije Kužek