Pisma bralcev: Gibi, ki so bili prej težki, so zdaj s pomočjo psičke pomočnice enostavni

Sem tetraplegik, invalid na invalidskem vozičku. Kar dolgo sem prosil za psa pomočnika in ga končno dobil ter deloma tudi sofinanciral prek akcije Z malo dobrote do sreče na vrvici Slovenskega združenja inštruktorjev Centra za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov SLO-CANIS. Po uspešno opravljenem izpitu sem dobil Kiro, črno labradorko, v trajno last. In tako sva skupaj dve leti.

Kiro sta vaditelja Darinka in Emil naučila veliko veščin: odpiranja/zapiranja vrat in predalov, pobrati padli predmet, umiriti krč v nogah in podobno. Psička je hitro obvladala novo okolje in osnovne zadolžitve. Postopoma sem videl potrebo po novih zadolžitvah za njo, ona pa je iskala nekaj novega. Tako sva začela trenirati odpiranje oziroma pomoč pri tem za vrata s hidravličnim zapiralom. Psička je »dolgočasno« nalogo osvojila hitro, saj ji je bila predstavljena na igriv in mamljiv način, seveda, z obvezno nagrado. Kaj kmalu sva nato v stanovanju začela s poimenovanjem stvari – torej, da vzame imenovano stvar in mi jo prinese. Aport ni več bil samo predmet, ampak predmet z imenom. Primer – igrača, teniška žoga je žoga, gumijasta nazobčana votla jajca pa bomba. Ko je to osvojila, sva nadaljevala s telefonom in z mobilnikom ter nato z daljincem za televizijo in vrata. Na začetku je bila za njo to le igra, počasi je spoznala, da beseda »aport« ni samo prinašanje, ampak da ima pomen. Tako je sprva poiskala, na primer, telefon in ga prinesla, ko sem bil na invalidskem vozičku, nato pa, ko sem ležal v postelji. Vedno sem ga nato uporabil in s tem je videla, da je naredila nekaj pomembnega. In ravno to nisem dolgo dojel, da ona razlikuje namen – igra in uporaba. Nadaljeval sem s tem, tako da poišče predmet na običajnem mestu ali ga išče po zvoku zvonjenja.

Igra z žogo v majhnem stanovanju, kjer je pod iz laminata, je malce težja, saj želi tekati, zato izvedeva to le nekajkrat, pa kakšno vlečenje, obvezno valjanje ter za umiritev glajenje in čohanje. To je zanjo tisto, kar predstavlja pravo nagrado za delo.

Pomaga mi tudi pri kakšnem neobičajnem delu – izvleči perilo iz pralnega stroja ali sušilca. In še se najde kaj, saj želi stalno sodelovati in ne biti samo zraven. Če sem za računalnikom in mora ona »počivati«, to ne smem »delati« predolgo. »Prekine« me, saj želi tudi ona nekaj delati. Za njo je čas, ko je sama doma, na primer, če grem gledat tekmo v dvorano, enako kazni. Potem se moram kar potruditi, da se »odkupim«. Rada ima ustaljen ritem, tudi to, da ima po delu mir in počitek, vendar tega, da je sama, kar ne more sprejeti.

Mislim, da sva s Kiro dober par in bova skupaj še kaj »ušpičila«.

 

Stojan Rozman, SLO-CANIS

 

Objavljeno v peti številki revije Kužek