Erazem B. Pintar, sposoben biti drugačen

2857

Človek s čim več izzivi, karizme, smisla za humor in inteligence. Zna živeti, pri njem ni mesta za »brezdelneže«. Sam pravi, da ima stvari zelo organizirane, in čutiti je, da je vešč vodnik svojega »kužka«, da do konca razvije svoje možnosti. Njegov gosposki pes, nemška doga, daje prav tak vtis. Moči in elegance. Mnogi pravijo tudi, da »kuža« izbere lastnika.

Zakaj ste se odločili za psa?

Pse smo v naši družini imeli, odkar pomnim. Prvi je bil Slim, škotski ovčar, ob katerem sem se naučil hoditi. Sledili so Volkec, črnobel škotski ovčar, Boy, irski seter, in Negra, dobermanka. Slednjo je kupil brat Damjan, midva s sestro pa sva jo nekako »podedovala«, ko je on odšel študirat na Florido. Ko sem začel hoditi s Karin, je hotela nemško dogo. Z dogami nisem imel velikih izkušenj, še tiste, ki sem poznal, so bile črne ali harlekin (črnobele). Moje navdušenje nad dogami je zato moral prebuditi internet.

Kako ste izbrali pasmo, ali ste se pred tem pozanimali o vzrediteljih?

Zanimanje mi je vzpodbudila Karin, jaz pa sem potem bral in bral, spraševal, gledal, saj veste, ko vas nekaj pritegne, ni nobena noč predolga …

Ali menite, da držijo govorice, da pasma psa vpliva na vaš slog življenja in kaže na vaše materialno stanje?

Zdi se mi, da je to, da bi nekdo hotel materialno stanje izražati skozi žival, malo preživeto, predvsem pa bolno. Mislim, da je tega malo, če je sploh še. Verjamem pa v to, da pes izraža človekov karakter. In obratno, seveda. Tukaj ne govorim samo o pasmi, temveč tudi o vzgojenosti in karakterju psa. Po psu boste vedeli, ali je nekdo primitiven, agresiven, nasilen, ali je neodločen, popustljiv, mehak, ali je miren, preudaren, pameten, in še in še …

Pravijo, da je doga simbol lastnikovega družbenega položaja. Kaj menite o tem?

Sodobna družba počasi briše tako družbene položaje kot njihove simbole. Sliši se dobro, pa niti ni, saj jih na žalost briše predvsem s počasnim ukinjanjem nižjega srednjega razreda, kar posledično mora voditi v kolaps. Veliko stvari je bilo, ki so desetletja veljale za simbole določene družbene sfere, na primer navtika, golf, še celo tenis nekoč, pa konji na primer. Danes veste, da celo v tujini vse to ima in igra staro in mlado, revno in bogato. Skratka, vsaj na zunaj so te stvari zabrisane, kar posledično nekoga, ki bi želel delati vtis na tak način, dela popolnega idiota. So pa tudi taki, to pa veste. Idioti, namreč.

Ali drži, da je Portos v vaše življenje prišel kot mladič, ko je poginil Athos?

Da. Kdo se z mano ne bo strinjal, vendar bom vedno zagovarjal, da je dobro, če pride mladič v hišo, ko je stari pes še živ. Malo je res ljubosumja na začetku, vendar sta po nekaj dneh največja prijatelja, mladič se od odraslega psa ogromno nauči. Mislim, da mladič s svojo svežo energijo in razigranostjo tudi podaljša življenje staremu psu, saj ga prisili v več gibanja, manj spanja in takorekoč v nič nečimernosti, ki je pri starih psih značilna. In nenazadnje, ljudje smo narejeni tako, pa če to želimo malo bolj ali malo manj priznati, da nam je veliko laže, če imamo ob izgubah čustva kam vsaj delno kanalizirati. Tega mehanizma bi se morali ljudje posluževati pogosteje tudi na drugih področjih, pri ločitvah, na primer.

Kakšno »pasje življenje« si Portos lahko privošči?

Portos je tretiran kot enakovreden družinski član. Ves čas je z nama, kadar naju ni, ima zagotovljeno varstvo. Nikoli ni sam, saj menim, da je samota za tako družabno bitje, kot je pes, zelo huda in slaba. Je popolnoma svoboden, ven gre, kadarkoli želi, nazaj v hišo tudi. Ob sedežni garnituri ima svoj trosed, ki je samo njegov, posteljo ima poleg najine postelje v spalnici. Ne sme le v kuhinjo in v mojo poslovno garderobo. V kuhinjo ne sme, ker tja ne sodi, ne maram namreč dlak v hrani, in v garderobo ne, ker bi moje črne suknjiče, vsaj na zunaj, spremenil v krzno.

Z mano in s Tejo hodi v restavracije, hotele, v mesto in pravzaprav povsod, kjer meniva, da mu bo bolje, kot če bi počakal doma s pomočnico.

[members_only]

Ste človek, ki potrebuje močnega in inteligentnega psa, Portos daje tak vtis?

Da, potrebujem pametnega in mogočnega psa. Tako je obojestranski prenos čustev najmočnejši. Ne predstavljam si samega sebe, da pestujem čivavo, za sabo s povodcem vlečem nevzgojenega koker španjela ali z vsakega psa ali otroka »dol trgam« kakšnega zoprnega višavskega terierja. To ne pomeni, da teh psov nimam rad, ko jih srečam, da jih ne pobožam in ne pocrkljam. Samo niso zame. Potrebujem psa, ki je pameten, umirjen in predvsem učljiv. Portos ima 70 kg, moja Teja pa 50, no, sedaj, ko bo pri hiši dojenček, kakšen kilogram več. Kako naj ona kroti takšnega psa, če ta ne uboga na prvo besedo?

Kaj ste mislili z izjavo v vaši knjigi, da so »psi zakon«?

Žal mi je, da smo naredili družbo, kjer večina živi stisnjena in ujeta v neka betonska naselja in nima več nobenega pristnega stika z naravo, z živalmi. Potem se tam rojevajo neke napihnjene, populistično-aktivistične skupine, ki so samo brezplačna vojska multinacionalk. Verjamejo pa, da imajo neka višja romantična poslanstva. Degenerirani bedaki! O tem sem tudi pisal …

Hočem povedati, da bi vsak otrok in tudi vsak odrasel človek moral imeti domačo žival, vsaj psa, saj se od psov, oziroma od našega odnosa do njih lahko vsi ogromno naučimo. Ljudje, ki imajo psa, so veliko pristnejši, prijaznejši in tolerantni tudi v medčloveških odnosih, otroci še posebej. Pes je v družini lahko zelo pomemben vzgojni faktor, in še in še, torej: psi so zakon!

Ali mislite, da držijo govorice, da so si psi in lastniki v marsičem podobni?

Vsako družabno bitje postaja podobno bitju, s katerim se druži. Pa naj gre za zakonca, prijatelja,

človeka in psa. Če grem s kakšno štajersko ljubico samo na večerjo, bom na koncu začel »zavijati« po štajersko. Te stvari se dogajajo v naši podzavesti. In v odnosu pes – človek prihaja do podobnih stvari. Z leti postajata podobna eden drugemu. V večini primerov to sicer pomeni: človek je nekoliko boljši, pes nekoliko slabši.

Kdo skrbi za psa, saj ste znani po tem, da ste deloholik?

Imam organizirano kuhinjsko in hišno pomoč. Če naju s Tejo ni, in če se nama ne zdi primerno, da je pes z nama, je Portos pri pomočnici.

Kaj mislite s tem, da so lastniki psov »boljši ljudje« od oseb, ki psa nimajo?

O tem sem nekaj povedal že prej, in tudi, zakaj. Da, na splošno verjamem v to. Na splošno!

Veliko deklet se boji velikih psov in imajo v zvezi velike probleme: »Ali jaz ali pes!«

Ne poznam takega primera, res ne. Vsa dekleta, ki sem jih spoznal in ki jih poznam, preprosto obožujejo pse.

Koliko dosledni ste pri vzgoji?

Hmm, zelo! Težava pri vzgoji psov je enaka kot težava pri vzgoji otrok. Ljudje vse zmešajo in ne znajo ločiti med brezpogojno ljubeznijo na eni strani in doslednostjo, da ne rečem strogostjo, na drugi. In če pogledate naokoli, boste videli, da ima večina strašev popolnoma nevzgojeno in razvajeno »mularijo«, in večina pasjih lastnikov popolnoma razvajene in nevzgojene pse. To je zato, ker ljudje nimajo srca biti strogi do nečesa, kar imajo radi. S tem otroku ali psu seveda delajo medvedjo uslugo, ker jih bo stvari, ki jih oni niso učili, moral naučiti nekdo drug. Praviloma na precej bolj boleč način, ki včasih pusti ireverzibilne posledice.

Ne glede na to, da bi vse naredil za Porta, jih sem pa tja še sedaj, ko je star že dobri 2 leti, še dobi po zadnji plati. Če mu hočem zagotavljati svobodo, mora namreč točno vedeti, kaj sme in česa ne. Ne sme na primer na cesto. Ne sme, ker se ga ljudje, ki ne vedo nič o psih, bojijo, in ker ga lahko povozi avto. Ali torej postavim ograjo, kar se mi zdi idiotska, represivna rešitev, ki priznava poraz inteligence, ali pa psu dopovem, da ne sme na cesto. Ko sem se kot 4-letni mulc s kolesom ob nekaj prejšnjih ustnih opozorilih staršev prvič zapeljal na cesto, sem jih »fasal«, da nisem mogel sedeti za mizo 2 dni …

Danes se, predvsem zaradi številnih fizičnih zlorab kretenov, umika vzgoja, kjer lahko otrok ali pes sem pa tja tudi »kakšno ujame«. Žal, saj vsi ostali načini kaznovanja, sploh psihološki, puščajo posledice. In potem imamo namesto poštenih in lepo vzgojenih mladostnikov, ki so jih sicer v otroštvu tudi »dobili nekajkrat po riti«, množico mladih, nikoli tepenih, nevzgojenih shizofreničnih psihopatov. Pri psih pa je enako.

Kaj pa nega?

Menim, da je prav, da je pes negovan. Seveda pa to ne pomeni dnevnega vnašanja vse mogoče kemije vanj, temveč izpiranje ušes, zob, občasno kopanje in pa pedikura. Lastnik, ki ima rad svojega psa, bo to delal z veseljem. Pes, če je lepo vzgojen, bo na začetku to razumel kot nujno zlo, sčasoma pa bo začel celo uživati. »Uf, moja nega je na vrsti!«

 Ali nam zaupate kakšno zanimivo izkušnjo s svojim psom?

Veliko sem s psom, veliko ljudi prihaja k meni, in izkušenj je ogromno. Ko sem imel še Athosa, sem šel smučat na vodo v Zeleno laguno. Ker mu je bilo sredi dneva vroče, sem ga nekako zvabil do trebuha v vodo, doge namreč vode ne marajo. Prihrumela je neka debelorita, celulitična težakinja, ki je že na daleč smrdela po litrih nekega cenenega olja za sončenje, in mi osorno rekla, če se mi zdi to v redu, da kopam psa tam, kjer se kopa ona. »Ne, ne zdi se mi v redu,« sem ji dejal, »vendar ga bom potem pošteno opral, ko prideva domov.«

Denar, ki ga zanj odštejete, verjetno ne more odtehtati ljubezni, ki vam jo izkazuje vaš štirinožni »dober prijatelj«. Ali lahko temu rečete tako?

Denar tukaj ne igra nobene vloge. Ker si to lahko privoščim, imam pač psa, ki si ga najbolj želim. Če tega ne bi zmogel, bi v enem od zavetišč vzel kakšnega pametnega, simpatičnega mešanca in moja čustva do njega ne bi bila nič manjša.

Potrebuje precej gibanja, kako dolgi so vaši sprehodi? Naštejte nekaj stvari, ki so tipične zanj.

Nemška doga je pes, ki potrebuje predvsem družbo. Tega psa ne morete pustiti samega, saj bo storil samomor. Znani so primeri, ko so stare dame imele po 2 nemški dogi, in ko so umrle, sta v 14 dneh umrla tudi oba psa. Doge se še bolj kot drugi psi navežejo na lastnike in so v tej svoji navezanosti neverjetno prilagodljive. Če greš ven, bo šel pes ven, če greš teč, bo užival s tabo, če ga imaš v stanovanju, bo tudi srečen, samo da je s tabo …

Je pes, ki naravnost obožuje ljudi in otroke. Le-ti se lahko z njih igrajo ves dan, ga vlečejo za rep, ušesa, ga jahajo in cukajo, pes bo vse potrpel, samo da bo v otroški družbi. Sam imam psa vzgojenega tako, da bi lahko popoln neznanec s ceste prišel na moj vrt in mu iz gobca vzel kost, ki sem mu jo dal nekaj minut prej. Pes tudi zarenčal ne bil. Milo bi ga pogledal, kot bi mu hotel reči: »Ajde, stari, dam ti en pajs, potem mi kost, lepo prosim, vrni …«

Kmalu pričakujete svojega otroka. Kako boste Portosa pripravili nanj?

Port bo prvih nekaj dni predvsem radoveden, hotel bo biti zraven, hotel bo vohati, videti. Ko bo čez kak teden dojel, da mali terorist ostaja, bo nekaj dni malo užaljen in ljubosumen, potem pa bo otrokov največji zaveznik, prijatelj in čuvaj. Tako se odziva vsak pameten, prijazen in čustven pes. Vem, da bo tako tudi pri Portu.

[/members_only]

Viktorija Stoger

Objavljeno v prvi številki revije Kužek