Erazem B. Pintar, sposoben biti drugačen

Človek s čim več izzivi, karizme, smisla za humor in inteligence. Zna živeti, pri njem ni mesta za »brezdelneže«. Sam pravi, da ima stvari zelo organizirane, in čutiti je, da je vešč vodnik svojega »kužka«, da do konca razvije svoje možnosti. Njegov gosposki pes, nemška doga, daje prav tak vtis. Moči in elegance. Mnogi pravijo tudi, da »kuža« izbere lastnika.

Zakaj ste se odločili za psa?

Pse smo v naši družini imeli, odkar pomnim. Prvi je bil Slim, škotski ovčar, ob katerem sem se naučil hoditi. Sledili so Volkec, črnobel škotski ovčar, Boy, irski seter, in Negra, dobermanka. Slednjo je kupil brat Damjan, midva s sestro pa sva jo nekako »podedovala«, ko je on odšel študirat na Florido. Ko sem začel hoditi s Karin, je hotela nemško dogo. Z dogami nisem imel velikih izkušenj, še tiste, ki sem poznal, so bile črne ali harlekin (črnobele). Moje navdušenje nad dogami je zato moral prebuditi internet.

Kako ste izbrali pasmo, ali ste se pred tem pozanimali o vzrediteljih?

Zanimanje mi je vzpodbudila Karin, jaz pa sem potem bral in bral, spraševal, gledal, saj veste, ko vas nekaj pritegne, ni nobena noč predolga …

Ali menite, da držijo govorice, da pasma psa vpliva na vaš slog življenja in kaže na vaše materialno stanje?

Zdi se mi, da je to, da bi nekdo hotel materialno stanje izražati skozi žival, malo preživeto, predvsem pa bolno. Mislim, da je tega malo, če je sploh še. Verjamem pa v to, da pes izraža človekov karakter. In obratno, seveda. Tukaj ne govorim samo o pasmi, temveč tudi o vzgojenosti in karakterju psa. Po psu boste vedeli, ali je nekdo primitiven, agresiven, nasilen, ali je neodločen, popustljiv, mehak, ali je miren, preudaren, pameten, in še in še …

Pravijo, da je doga simbol lastnikovega družbenega položaja. Kaj menite o tem?

Sodobna družba počasi briše tako družbene položaje kot njihove simbole. Sliši se dobro, pa niti ni, saj jih na žalost briše predvsem s počasnim ukinjanjem nižjega srednjega razreda, kar posledično mora voditi v kolaps. Veliko stvari je bilo, ki so desetletja veljale za simbole določene družbene sfere, na primer navtika, golf, še celo tenis nekoč, pa konji na primer. Danes veste, da celo v tujini vse to ima in igra staro in mlado, revno in bogato. Skratka, vsaj na zunaj so te stvari zabrisane, kar posledično nekoga, ki bi želel delati vtis na tak način, dela popolnega idiota. So pa tudi taki, to pa veste. Idioti, namreč.

Ali drži, da je Portos v vaše življenje prišel kot mladič, ko je poginil Athos?

Da. Kdo se z mano ne bo strinjal, vendar bom vedno zagovarjal, da je dobro, če pride mladič v hišo, ko je stari pes še živ. Malo je res ljubosumja na začetku, vendar sta po nekaj dneh največja prijatelja, mladič se od odraslega psa ogromno nauči. Mislim, da mladič s svojo svežo energijo in razigranostjo tudi podaljša življenje staremu psu, saj ga prisili v več gibanja, manj spanja in takorekoč v nič nečimernosti, ki je pri starih psih značilna. In nenazadnje, ljudje smo narejeni tako, pa če to želimo malo bolj ali malo manj priznati, da nam je veliko laže, če imamo ob izgubah čustva kam vsaj delno kanalizirati. Tega mehanizma bi se morali ljudje posluževati pogosteje tudi na drugih področjih, pri ločitvah, na primer.

Kakšno »pasje življenje« si Portos lahko privošči?

Portos je tretiran kot enakovreden družinski član. Ves čas je z nama, kadar naju ni, ima zagotovljeno varstvo. Nikoli ni sam, saj menim, da je samota za tako družabno bitje, kot je pes, zelo huda in slaba. Je popolnoma svoboden, ven gre, kadarkoli želi, nazaj v hišo tudi. Ob sedežni garnituri ima svoj trosed, ki je samo njegov, posteljo ima poleg najine postelje v spalnici. Ne sme le v kuhinjo in v mojo poslovno garderobo. V kuhinjo ne sme, ker tja ne sodi, ne maram namreč dlak v hrani, in v garderobo ne, ker bi moje črne suknjiče, vsaj na zunaj, spremenil v krzno.

Z mano in s Tejo hodi v restavracije, hotele, v mesto in pravzaprav povsod, kjer meniva, da mu bo bolje, kot če bi počakal doma s pomočnico.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Viktorija Stoger

Objavljeno v prvi številki revije Kužek