Če pišemo živalsko zgodbo o Denisu Malačiču, zagotovo pišemo zgodbo vzgleda. Maneken, radijski voditelj in od nedavnega znova tudi voditelj pred televizijsko kamero, je z družino namreč poskrbel za primer pretrgane vezi med lastnikom in psom tako, kot bi bilo treba vedno. A žal velikokrat ni. Kdo bi vedel, zakaj? Morda zato, ker smo ljudje v resnici zares zapletena bitja. Ali pa zato, ker ljudje velikokrat ne pomeni ljudje. Ampak to ne bi smel biti razlog. A kljub temu so še vedno tudi zgodbe, ki se končajo in nadaljujejo tako, kot je treba. In ena od njih je tudi pričujoča.
Petletna mešanka s škotskim ovčarjem Bučka je bila psička Denisove babice. Prijateljica in spremljevalka jesenskih dni življenja, ko se ti začnejo počasi prevešati v zimske. Za družbo in krajšanje časa takrat, ko je človek sam, ko so drugi zdoma. Dober par sta bili in dobro sta se razumeli. Potem pa se je življenje nekega dne zasukalo tako, da so se njune poti obrnile vsaka v svojo smer. Babica je morala v dom za starejše, kamor pa Bučka ni mogla. In takrat se je pokazalo, kdo je kdo in iz kakšnega testa. Koliko je primerov, ko v takšnih situacijah, čeprav nič kriva žival, potegne krajši konec in konča žalostno. In velikokrat, verjetno celo največkrat, povsem po nepotrebnem.
Za živahno sterilizirano pol Škotinjo pa se je k sreči končalo srečno. Resda so se njeno dotedanje življenje in utečene navade posledično spremenili, a ovire so bile uspešno premagane in življenje je šlo svojo pot dalje. Za babičino dotedanjo spremljevalko so poskrbeli v družini. Bučka je namreč kljub babičinemu slovesu ostala pri njih. In verjeli ali ne, sploh ni bilo kakšnih večjih težav. Razen neizogibne žalosti ob ločitvi, a tudi to je del življenja. Tako kot pri ljudeh, tudi pri živalih. S pravilnim odnosom in skupnimi močmi so prebrodili tudi to, svoje pa je moral seveda narediti tudi čas. Vsak v družini je postoril nekaj, zato je bilo lažje za vse.
[members_only]
Družabni psički je bil stres ob spremembi in slovesu nekoliko prihranjen, saj je kljub temu še vedno ostala med poznanimi ljudmi. Z njimi hodi na sprehode, ki jih ima rada, uživa pa tudi v izbrani hrani, s katero jo pridno zalagajo tudi sorodniki celo iz sosednje Avstrije! Pa tudi sicer bi lahko rekli, da je njen vsakdan velikokrat kar prekratek! Malačičevi živijo namreč na kmetiji, kar pomeni, da so pri hiši tudi druge živali. In ker je Bučka še zunanja žival, je njeno življenje še pestrejše. Vedno se namreč kaj dogaja, zato ni nikoli dolgčas.
Bi, denimo, verjeli, da ima ne le najraje mačke, ampak da je ena od njih celo njena najboljša prijateljica? Z njo namreč celo spi v pasji uti, poleg tega pa si delijo tudi hrano. No, to slednje je sicer v resnici malce drugače. Saj drugače bi bilo čisto prelepo! Ne gre namreč toliko za deljenje kot kraje drug drugemu. Resda pravzaprav le teoretično, ker je hrana pač ista za vse, a vendarle. Sosedovo je, tako kot pri ljudeh, tudi pri živalih že od nekdaj veliko slajše, pa čeprav gre tudi za povsem enako. Da je le v drugi skodeli, pa je … Prizor je še toliko lepši, ker ni ne redek, pa tudi prepogost ne.
Bučka sicer nikoli ni hodila v pasjo šolo, a se kljub temu kar dobro znajde v življenju. In zna poskrbeti tudi zase. Ne nazadnje pri Malačičevih ni njihova prva kosmatinka, prav tako pa je skupaj z njo pri hiši še Pika. Denis sicer zadnje čase, še posebej, odkar je postal del ekipe oddaje Dobro jutro na TV Slovenija, živi večinoma v Ljubljani, a kosmatinsko druženje nadomesti, ko pride domov. S psi gre rad v gozd in na travnike, v naravo. Tovrstni izleti so dobro športno udejstvovanje, poleg tega pa pri tem vsi tudi uživajo. Mogoče bi le včasih, kadar bi se Denis morebiti le preveč utegnil širokoustiti s kakšnimi maratonskimi podvigi, bilo treba z njimi ne le do, ampak tudi za prvi ovinek. Pisana druščina se namreč kam rada zapelje tudi z avtom. Bučko, denimo, Denis vzame obvezno s seboj, kadar odide na babičino domačijo. Še posebej, kadar se Bučka tja odpravi na počitnice. Da, prav ste prebrali. Na počitnice! Na kmetijo, kjer je prej prebivala z babico, zdaj pogosto prihajajo avstrijski sorodniki, in kadar so tam, velikokrat za nekaj dni pri sebi obdržijo tudi Bučko.
Sicer pa vez med Bučko in njeno prejšnjo skrbnico ni pretrgana. Čeprav slednja zdaj biva v domu za ostarele, jo Bučka s katerim od družinskih članov pogosto obišče, pri čemer sta obe nadvse veseli snidenja. Zanimivo pri tem je, da Bučka ob odhodu prav nič ne komplicira in ne povzroča nobenih težav. Kot da bi vedela in razumela, da se je dovčerajšnja človeška sostanovalka pač preselila in da se zdaj videvata kot obiskovalki. Najlepše pri vsem pa je, da se je, kljub temu da ju je življenje ločilo, vse uredilo na najboljši način. Zadovoljni in preskrbljeni sta obe, hkrati pa srečni in veseli, da se še vedno videvata. In babica ima tudi v domu njuno skupno uokvirjeno fotografijo, tako sta skupaj tudi takrat, ko nista.
[/members_only]Roman Turnšek
Objavljeno v štirinajsti številki revije Kužek
