Ali nas imajo psi radi?

ali-nas-imajo-psi-radiTo je vprašanje, na katerega bi večina skrbnikov brez razmišljanja in suvereno odgovorila: »Da!« Prav zaradi tega sem bila nadvse presenečena, ko mi je eden od slovenskih strokovnjakov za pasje vedenje, ki ga spoštujem in cenim zaradi njegovega dela, rekel, da nas psi v resnici nimajo radi, temveč jim je pomembno le to, da zadovoljujemo njihove potrebe in jim je z nami »fajn«. Takšen pogled me je kar malo potrl in nekaj časa se je v meni bil hud boj – naj zaupam svojim instinktom ali verjamem nekomu, ki s psi dela že celo življenje in jih zelo dobro pozna. Nazadnje sem se odločila, da ne more škoditi, če še naprej verjamem, da me imajo moji psi radi, tudi če je to v resnici le iluzija. In pri tem bi ostalo, če ne bi naletela na raziskavo, ki je ugotavljala prav to – ali nas imajo naši psi radi. Raziskava je ponudila rezultate, ki bi razveselili vsakega pasjeljubca.

Raziskavo je vodil Gregory Bernes z Univerze Emory. V raziskavi je sodelovalo dvanajst psov, ki so jih naučili, da so 30 minut popolnoma mirno ležali ali sedeli v MRI-napravi. MRI je naprava, ki pokaže, kateri deli možganov se aktivirajo, ko je, v tem primeru pes, izpostavljen določenim dražljajem. Znanstveniki so pod drobnogled vzeli dve področji možganov– olfaktorni bulbus, ki je posebna struktura, ki procesira vohalne signale in pošilja svoje odgovore v olfaktorni del možganske skorje, ter repato jedro ali nucleus caudatus, ki ga mnoge raziskave na ljudeh, podganah in opicah povezujejo s pozitivnimi izkušnjami – vključno s socialnimi nagradami.

Med sedenjem oziroma ležanjem v MRI-napravi so pse izpostavili petim različnim vonjem. Prvi vonj je bil njihov vonj, drugi vonj je bil vonj psa, ki živi v skupnem gospodinjstvu s testiranim psom, tretji vonj je pripadal neznanemu psu, četrti vonj neznanemu človeku in peti vonj poznanemu človeku. Vonj poznanega človeka ni bil vonj pasjega vodnika, ki je bil tisti dan z njim, temveč osebe, ki živi v istem gospodinjstvu ali je tesen družinski prijatelj. V enajstih od dvanajstih primerov je vonj poznane osebe pripadal partnerju ali otroku vodnika.

Vseh pet vonjev je aktiviralo olfaktorni bulbus v podobni meri, razlike pa so se pojavile pri aktivaciji repatega jedra. Vonj poznane osebe je v pasjih možganih, natančneje v repatem jedru, namreč povzročil bistveno večji odziv kot katerikoli od preostalih štirih vonjev. Pes je torej razlikoval med petimi vonji, ki jim je bil izpostavljen, pri tem pa je imel z vonjem poznane osebe veliko bolj pozitivno asociacijo kot z ostalimi vonji.

Berns pojasnjuje, da je repato jedro povezano s pozitivnimi čustvi, vendar ne moremo biti popolnoma prepričani, da pes ta čustva tudi v resnici doživlja, ko je v stiku z vonjem svojega skrbnika. Pravi, da bi lahko bila aktivacija repatega jedra povezana s stanjem motivacije – pes bi si želel vzpostaviti stik s skrbnikom. Kot vemo, ljudje najlažje pritegnemo pozornost psa in dvignemo raven njegove motivacije s hrano, zato obstaja verjetnost, da pes vonj svojega skrbnika povezuje s hrano, ta povezava pa bi lahko povzročila aktivacijo repatega jedra. Kljub temu da ta verjetnost obstaja, pa raziskovalci menijo, da je malo verjetna. Osebe, katerih vonj so med raziskavo predstavili psom, teh namreč ne hranijo. Z njimi se igrajo in jih vodijo na sprehod, hranijo pa jih njihovi vodniki, zato ni razloga, da bi vonj ostalih družinskih članov psi povezovali s hrano.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Nina Bartol

Viri: mic.com,
psmag.com,
lifebuzz.com in
bigthink.com

 

Objavljeno v devetindvajseti številki revije Kužek