Agresija med psi je vedenje, ki se lahko pojavi med psi v istem gospodinjstvu ali do neznanih psov. Gre za neželeno vedenje, ki je lahko posledica napačne vzgoje ali genetsko pogojenih dejavnikov.
Tovrstna agresija se veliko bolj pogosto pojavlja med nekastriranimi samci. Prvi znaki se po navadi pokažejo že v obdobju med šestim in devetim mesecem starosti psa, ko se začenja obdobje pasje pubertete, lahko pa tudi šele v obdobju pasje socialne zrelosti, torej pri starosti od osemnajst do šestintrideset mesecev. Na splošno velja, da je bolj pogosto in bolj močno izražena agresija med psi istega spola.
Simptomi in vrste agresije proti drugim psom
Najbolj pogosti in najbolj prepoznavni znaki pasje agresije se kažejo kot renčanje, dvigovanje ustnic, ugrizi in napadalno vedenje do drugih psov, ki vključuje tudi govorico telesa: napete mišice, napadalna drža, prepoznavna neobičajna drža repa in podobno.
Vzroki za agresijo so lahko različni in se lahko spreminjajo. Pes lahko postane agresiven zaradi preteklih slabih izkušenj, travmatičnih srečanj z drugimi psi, neustrezne socializacije, napačne vzgoje ali vedenja lastnika (če lastnik poskuša agresijo močnejšega, prevladujočega psa nad šibkejšim odpraviti s kaznovanjem, lahko neželeno vedenje agresivnega psa le še potencira). Drugi vzroki za agresijo pa so lahko tudi strah, pretirana teritorialnost, socialni status psa in zdravstveno stanje. Nekaj vloge pri tem pa igra tudi genetika, saj psov, ki so bili vzrejeni za čuvanje in so po naravi teritorialni, težko odvadimo čuvanja in agresije do psov, ki v njihovih očeh ogrožajo njihov prostor.
Diagnoza
Uradnega postopka diagnosticiranja tovrstne agresije ne poznamo. Biokemične analize, pregled urina in drugi laboratorijski postopki običajno ne dajo nobenih specifičnih rezultatov iz katerih bi lahko natančno določili pasjo agresijo. Agresivno vedenje in pasje navdušenje med igro se po spremljajočih kemičnih reakcijah namreč skoraj da ne razlikujeta.
Kadar pa obstaja sum za nevrološko stanje, ki bi lahko povzročalo agresivno vedenje psa, pa je mogoče s pomočjo MR preiskave ugotoviti ali je centralni živčni sistem živali spremenjen in tako potrditi ali izključiti osnovna nevrološka obolenja.
Zdravljenje
Tudi zdravila za pasjo agresijo v klasični obliki ni. Zdravljenje oziroma odpravljanje težave je osredotočeno predvsem na kontrolo problema. Lastnik se mora naučiti, kako se kar najbolj izogniti situacijam, ki sprožajo agresivno vedenje psa. Prav tako se mora lastnik naučiti hitrega in varnega zaustavljanja neželenega agresivnega vedenja že ob prvih pojavnih znakih. Kadar obstaja velika verjetnost za agresivno vedenje živali na sprehodih, v parkih in na drugih javnih površinah, se poleg obvezne uporabe povodca priporoča tudi uporaba nagobčnika, ki psu tudi fizično onemogoča napad drugih psov.
Priporočljivo je, da se lastnik posvetuje tudi s strokovnjakom za vedenje psov, ki je usposobljen za odpravljanje oziroma obvladovanje pasje agresije. Številni strokovni nasveti, preizkušene metode in tehnike za odpravljanje pasjih konfliktov ter strokovna in moralna podpora lastniku so namreč lahko odločilnega pomena za končni uspeh.
Obvladovanje agresivnega psa
Vsaka vedenjska sprememba seveda igra ključno vlogo tudi v življenju lastnika in terja dodatno usposabljanje za obvladovanje situacije. Lastnik se mora naučiti uporabnih tehnik za hitro sproščanje psa ob verbalnih namigih, s pomočjo preusmerjanja pozornosti in pozitivnih metod šolanja. Uspešnost zdravljenja običajno merimo z zmanjšanjem resnosti ali pogostosti agresivnih incidentov. Zavedati se je treba, da sprememba, prilagoditev življenja in obvladovanje pasjega vedenja ponavadi traja vse življenje. Tudi kadar se zdi, da so v določenem daljšem časovnem obdobju agresivni incidenti popolnoma odpravljeni, se je potrebno z vso odgovornostjo in resnostjo zavedati, da lahko pride do ponovitve, če se lastnik ne bo dosledno in strogo držal postavljenih pravil in priporočil v vsakem trenutku.
Kljub temu, da ni nekega licenčnega zdravila proti pasji agresiji, pa lahko, kadar je razlog za agresijo psa brez dvoma strah ali tesnoba ter zagotovo ne gre za poskuse dominantnega vedenja iz kakšnih drugih razlogov, izbrani veterinar takšnemu psu predpiše majhne odmerke zaviralcev serotonina, triciklične antidepresive ali benzodiazepine (anksiolitike, ki lajšajo tesnobo in strah).
Preprečevanje
Najbolj zanesljiv preventivni ukrep za preprečevanje agresije do drugih psov je zgodnja in kar se da obsežna socializacija psa z drugimi psi, ki naj traja skozi vse življenje. Pozitivne metode vzgoje vsekakor prinašajo boljše rezultate kot vzgoja s kaznovanjem, ki je lahko tudi vzrok agresije pri psu. V nekaterih primerih pa lahko agresijo samca do drugih psov istega spola zmanjša tudi kastracija.
Maja Kalaš