Popotnik naleti na poledenel teren. Obraz in prsti mu zmrzujejo, od bolečin občuti zbadanje. Medtem ko se on bori z mrazom in snegom, se spodaj v dolini že kažejo prvi znaki pomladi.
Tukaj po razgibanem gorskem prelazu preko Mont Joux vseeno pomladi ni. Upi osamljenega popotnika po preživetju upadajo. Znova pade na hladno zimsko odejo, ki se mu sedaj zdi že dovolj prijetna. Lebdi iz zavesti v nezavest in trudno sanja o drugi deželi.
Nenadoma zasliši lajež v daljavi. Popotnik se zdrzne in pomisli, da to utegnejo biti le sanje od utrujenosti. Ponovno zasliši lajež. Tokrat glasnejši … Ta pripelje popotnika nazaj v realnost. Poskuša, da bi se vzravnal in sedel, ampak ve, da ne more. Delno je pokopan v snežnem zametu, ujet.
V ušesih mu odmeva že četrti lajež. Premraženi popotnik dvigne pogled in zagleda velikega rdeče-belega psa, ki stoji pred njim in prične kopati. Iznenada se pridruži še drugi pes. V nekaj minutah psa osvobodita ubogega popotnika in ga odrešita morebitne smrti. V vsej tej agoniji se želi popotnik postaviti na svoje otopele noge in za pomoč se oprime za debel kožuh enega izmed kosmatincev ter se močno ovije okoli njegovega pasu. Ledena zavesa na njegovih trepalnicah mu zastira pogled. Pogleda gor in vidi tujca, ki se mu prijazno smehlja in mu pomirjajoče govori spodbudne besede.
Še en popotnik je rešen po zaslugi psov in menihov iz samostana »Saint Bernard Hospic«.
Veliki prelaz Sveti Bernardin in samostanski psi
Že veliko prej, preden so menihi in psi iz samostana Saint Bernard (v prevodu Sveti Bernardin) varno vodili popotnike preko Alp, so popotniki uporabljali ta zahrbtni prelaz za prehod poti iz doline Entremont v Švici, da bi lahko prispeli v dolino v Italiji, ki je na drugi strani prelaza. Veliki prelaz Sveti Bernardin, kot ga imenujejo sedaj, je lociran v tako rečeno neprijaznem delu sveta. Prelaz je prekrit s snežno odejo, katera meri približno 10 m skoraj 9 mesecev na leto, z zelo nizkimi temperaturami, ki se pogosto gibajo tudi do ‒30 stopinj Celzija. Jezero, ki se nahaja med prelazom Grande Chenalette (2889 m) in Mont Mort (2866 m), je zamrznjeno skoraj 265 dni na leto.
Nekateri bi pomislili, da bi se vsak, ki ima nekaj zdrave pameti, temu področju izogibal in se tako izognil morebitnemu izzivanju usode. Vendar je bil ta prelaz edini, preko katerega se je lahko prečkalo Alpe. Zatorej so ga bili ljudje primorani uporabljati. Pa naj si bo zaradi blagovne menjave ali samo trenutnega prehoda.
Prihod bernardincev v samostan naj bi bil okoli leta 1600. Ti psi so prišli s kmetij, katere so bile zlahka dostopne v okoliških dolinah. Naj bi bili potomci alpskih mastifov, ki so živeli v Srednji Evropi že v bronasti dobi. V dolinah so vaščani uporabljali pse za različne namene, vključno za varovanje premoženja, planšarstvo in vleko tovora.
Skoraj prvih 600 let menihi psov niso uporabljali za opravljanje reševalnega dela. Uporabljali so jih za vsakdanja dela ter spremstvo. In nikakor niso nosili prisrčnih sodčkov, napolnjenih z alkoholno pijačo, okrog vratu. Sčasoma so menihi odkrili njihovo neverjetno sposobnost uporabe nosu in zelo dobrega občutka za smer.
[members_only]
Barry – legendarni bernardinec (1800‒1814)
Najbolj popularen pes v zgodovini bernardincev je legendarni »Barry«. Čudovito rdeče-belo obarvan in nadvse simpatični bernardinec Barry, kateremu pripisujejo najmanj štirideset rešenih življenj in kot psu vodniku tudi nešteto uspešno pripeljanih popotnikov do gorskega prenočišča Hospic. Veliko teh popotnikov je popeljal skupaj z menihi, a mnogo reševanj je opravil popolnoma sam, brez pomoči gorskih reševalcev.
Legenda pravi, da je Barry umrl med svojim enainštiridesetim reševanjem izpod snega, vendar temu ni tako. Kljub temu so, njemu v čast, v Parizu postavili poseben spomenik, ki naj bi spominjal na njegova herojska dela. Resnica veli, da se je Barry, po svojih dvanajstih letih življenja v samostanu, preselil z enim izmed menihov v švicarski Bern, kjer naj bi v miru in lagodju živel še svoj preostanek življenja. Veliki rešitelj mnogih življenj je v štirinajstem letu starosti umrl. Telo tega junaka si lahko ogledamo v zgodovinskem muzeju v Bernu. V Hospicu so želeli, da bi legenda o Barryu ostala večna, zato imajo v samostanu še danes vedno enega bernardinca z imenom »Barry«.
Osnovni izgled
Poznamo dve vrsti bernardincev, kateri se razlikujeta v dolžini dlake. To pomeni, da imamo kratkodlake in dolgodlake pse.
Že menihi so poznali različno obarvane bernardince, še vedno pa je pomembna značilnost bernardinca, da ima obvezne rdeče-rjave zaplate na beli podlagi ali bele lise na rdeče-rjavem plašču. Rdeča je lahko kateri koli odtenek rdeče. Torej, od rdeče-rjave barve do rjavo-rumeno progaste. Na glavi, ki je močna in široka od lobanje ter vse tja do smrčka, imajo značilno temno masko, ki je postala tudi zaščitni znak bernardinca. Njo med očmi, ki so temno rjave barve in vedno izžarevajo navihano privlačen pogled, prepolovi rahlo širša bela linija vse tja do smrčka. Le-ta je vedno črn, velik in širok, z velikimi nosnicami. Imajo relativno kratek gobec ter močne zobe. Vrat je močan in nošen pokončno. Ovratnik okoli vratu je vedno bel. Ramena so mišičasta, široka ter močna. Kako tudi ne bi bila, saj so bili bernardinci prvotno uporabljeni za delo.
Kratkodlaki ‒ zunanji del plašča ima gosto in gladko dlako, katera leži tik ob telesu in je na otip rahlo groba. Imajo veliko poddlake, na stegnih je dlaka rahlo daljša, kot bi nosili hlače. Rep, ki je pri bernardincih zelo močan, je prekrit z gosto kratko dlako.
Dolgodlaki ‒ srednje dolga ravna dlaka na zunanjem plašču, z volnato poddlako. Na kolku in križu imajo običajno nekoliko valovito dlako, a le-ta nikoli ni skodrana. Tako imenovane ‘hlače’ so bolj izrazite pri njih kot pri kratkodlakih. Glava, obraz in ušesa so pokriti s kratkimi dlačicami, medtem ko je rep zelo košat.
Plečna višina samcev je od 70 do 90 cm, samice pa so visoke od 65 do 80 cm. Teža pri samcih se danes giba od 60 kg dalje, pri psicah pa od 55 kg dalje. Seveda obstajajo tudi izjeme. Pri zelo priznanem vzreditelju v Italiji so zabeležili podatek, da je bil v 90-ih letih njegov bernardinec visok 95 cm in tehtal kar 100 kg. Vendar tako kot pri ljudeh tudi pri psih teža vpliva na njihovo zdravje. Ker so bernardinci veliki in težki psi, vzreditelji danes stremimo k temu, da so bolj vitki in vsekakor ne pretežki. Prekomerna telesna teža lahko močno vpliva na zdravje in kvaliteto njihovega življenja.
Nega
Vsi bernardinci menjajo dlako. Najsi bodo to dolgodlaki ali kratkodlaki. Mati narava je poskrbela za to, da je v zimskih mesecih dlaka bolj gosta in psa ščiti pred mrazom, poleti pa je redkejša, da jim ni prevroče.
Največja razlika je v tem, da nekateri potrebujejo več nege kot drugi. Že po sami logiki lahko sklepamo, da dolgodlaki potrebujejo malenkost več nege pri krtačenju od kratkodlakih. Za njih velja prepričanje, da jih je potrebno krtačiti vsak dan, medtem ko naj bi se kratkodlake le enkrat na teden ali celo manj. Vendar ste lahko brez skrbi, kajti ni tako hudo. V času, ko ne menja dlake, je dovolj, če ga skrtačite enkrat na teden. Bernardinci, ki večino časa preživijo zunaj, morebiti potrebujejo več nege kot tisti, ki so večinoma ‘hišni’ psi.
Zdravje
Bernardinci veljajo za zdravo pasmo. Vendar pa obstajajo nekatere zdravstvene težave, ki se lahko pojavijo. Nekatere izmed njih so bolj pogoste, druge manj, zato je še toliko bolj pomembna kvaliteta legla in pravilna vzreja. Na primer, bernardinci spadajo med pasme, pri katerih se lahko pojavijo displazija kolka in komolca ter drugi problemi s sklepi. Displazija sklepov je pasja bolezen, ki je povezana z nepravilno zgradbo sklepa in z ohlapnostjo mišic, vezivnega tkiva in vezi, ki bi normalno sklepu nudile vso potrebno oporo. Raziskovalci in veterinarji se strinjajo, da je displazija močno odvisna od genov posameznega psa in prvih nekaj mesecev, ko mladiček še odrašča. To pomeni, da v primeru, da ima eden od staršev displazijo, obstaja večja verjetnost, da enako bolezen podeduje tudi pasji mladič. V primeru, da v vzrejni liniji določenega psa ni primerov z displazijo, je pojav le-te pri potomcih teh psov manj verjeten. Zato danes vzreditelji stremimo k temu, da vzrejamo zdrave pse, brez možne prisotnosti displazije. Med ostale bolezni, ki se lahko pojavijo, spadajo tudi težave s srcem ter zasuk želodca. V izogib morebitnim težavam s srcem imajo moji psi opravljene ustrezne preglede, kar svetujem tudi bodočim lastnikom.
Slinjenje
Ko omenimo bernardinca, se vas najbrž večina spomni na prizore iz filma Beethoven, kjer so sline letele vsepovsod po stenah, ko je mogočni samec otresal z glavo. Da, bernardinci se slinijo. Vendar ne vedno. Le kadar jim je vroče in med aktivnostjo, ko se njihovo telo segreje, ter največkrat ob pogledu na hrano.
Karakter in sposobnosti
Prvotno so jih vzrejali z namenom, da so bili delovni psi in spremljevalci ljudi. Še danes ima bernardinec voljo do dela, če ga njegov lastnik v tem podpira in spodbuja. So talentirani psi, z velikim čutom ljubezni. Za svojega lastnika bi naredili vse. Ni jim pomembno, kaj počnejo, dokler so v družbi svojega lastnika.
‘Nežen velikan’. To je zame najkrajši in najboljši opis te čudovite švicarske pasme. S temi besedami povem vse. Je miren, potrpežljiv in prijazen pes. Kljub njihovi zastrašujoči velikosti so zelo nežni z otroki. Zelo radi se stiskajo in iz izkušenj vam povem, da so lahko odlična blazina za pod glavo. Na splošno je to prijetna, nežna, mirna, zvesta in vdana pasma. Čeprav so redko agresivni, so lahko zelo zaščitniški in vedno zvesti tistim, ki jih vidijo kot svoje ljudi. Zgodi se, da na domačem območju lajajo na tujce. Zaradi svoje ogromne velikosti lahko že samo s svojim izgledom plašijo pred morebitnimi vsiljivci.
Menim, da je potrebno izpostaviti najpomembnejši del njihovega odraščanja. To sta šolanje poslušnosti in socializacija z drugimi psi. Ti ljubeči velikani so po naravi lahko zelo trmasti, zato jih je potrebno že kot mladičke učiti. Če je lastnik pripravljen z njimi delati, se lahko naučijo res veliko. Ker so zelo pametni psi, se lahko hitro naučijo tudi izvajati trike, kateri so seveda prilagojeni njihovim zmožnostim (zaradi velikosti). Kot vse pse je tudi njih potrebno motivirati za delo. Nekateri prisegajo na priboljške, sama pa jih večkrat rajši motiviram kar z igračko. Torej – ali eno ali drugo.
Bernardinci vsekakor niso leni in debeli psi. Zelo radi hodijo na dolge sprehode, čeprav starejši psi ne potrebujejo pretirano veliko gibanja. Če imajo možnost dostopa na dvorišče ali vrt, kjer se prosto gibajo, kar je priporočljivo, je dovolj morebiti en enourni sprehod na dan ali pa več krajših. V kolikor so psi zaprti v hiši, je priporočeno, da opravite vsaj dva (polurna) sprehoda na dan.
Bernardinci ljubijo zimo. Z mojimi psi veliko hodimo v hribe. Predvsem pozimi, saj je takrat vreme prijaznejše do njih in so zato bolj aktivni, vendar tudi v toplejših mesecih obiščemo kakšnega tisočaka. Obožujejo vodo. Radi skačejo po vodi in plavajo. Nekateri si radi privoščijo tudi blatne kopeli.
Bernardinci iz Hollywooda
Tudi kamera jih ima rada. Skoraj prepričana sem, da ste ob pogledu na naslovnico najprej pomislili na film Beethoven, ki je bil posnet leta 1992, sledilo pa mu je še nekaj nadaljevanj z istim naslovom. Toda, ali ste vedeli, da je bil dolgodlaki bernardinec gost v filmu Jamesa Bonda leta 1969? Da je dedek, ki je živel na planini, kamor se je iz mesta preselila mala Heidi, imel dolgodlakega bernardinca Josefa? Da je eden izmed glavnih igralcev v filmu Topper, iz leta 1937, bernardinec po imenu Neil?
Moje srce so popolnoma osvojili že pred petnajstimi leti. Dovolite si, da navihani švicarski velikani očarajo tudi vas.
[/members_only]Nina Dolinšek, vzrediteljica iz psarne RIOS Saints
Objavljeno v petindvajseti številki revije Kužek
