Dirofilarioza ali srčna glistavost je parazitarna bolezen, ki ogroža predvsem pse in je pri nas prisotna v obmorskih krajih oziroma na področju celotne primorske že vrsto let. Zelo je razširjena tudi v hrvaškem primorju, v Italiji (Padska nižina) in širše po Evropi. Kot zanimivost naj napišem, da bolezen poznajo v Ameriki že od leta 1845, ko je bila prvič opisana. Bolezen se počasi širi tudi v notranjost, saj živimo v času migracij prebivalstva v obmorske kraje, v času dopustov in ob koncih tedna. Pri tem sodelujejo tudi psi kot hišni ljubljenčki, ki potujejo s svojimi družinami in so na tak način izpostavljeni okužbi, ki jo kasneje prinesejo tudi v domače kraje v notranjosti države. Najboljši pogoji za razvoj bolezni in njeno širjenje so pri temperaturah okolja nad 25 stopinj, kar je tudi eden od razlogov, da se bolezen pojavlja predvsem v toplih obmorskih krajih.
[members_only]
Dirofilaria immitis imenovana tudi srčna glista, je parazit, ki najpogosteje prizadene pse, dihurje in redkeje mačke. Parazit potrebuje za svoj razvoj vmesnega gostitelja, ki je v tem primeru komar. Komarji so v bistvu glavni krivci za širjenje bolezni. Več kot 30 različnih vrst komarjev lahko prenaša omenjeno bolezen. Odrasel parazit živi v svojem gostitelju v desni polovici srca in v večjih žilah, ki povezujejo pljuča in srce. V kri izloča drobne ličinke, ki jih imenujemo mikrofilarije. Komar se okuži, ko piči okuženega psa in sesa njegovo kri, v kateri so mikrofilarije. V komarju se v 14 dneh iz mikrofilarij razvijejo večje larve in migrirajo v komarjeva usta. Ko tak komar piči naslednjega psa, ga na ta način okuži, saj vnese povzročitelja bolezni direktno vanj skozi kožo. Larve ne vdrejo takoj v krvni obtok živali, temveč ostanejo v podkožju vsaj 4 do 6 tednov, lahko tudi dalj. Čas, ko vdrejo larve iz podkožja v krvni obtok in se naselijo v srcu in večjih žilah lahko traja nekaj mesecev. Celoten razvoj parazita, od takrat, ko komar piči psa, do odraslega parazita, ki je naseljen v srcu in reproducira mikrofilarije v krvni obtok, v povprečju traja od 7 do 9 mesecev.
Klinična slika bolezni je zelo težko prepoznavna, saj so klinični znaki nespecifični. Okuženi psi imajo lahko povečano telesno temperaturo, so apatični, težko dihajo, pogosto drgetajo, se zelo hitro utrudijo, kašljajo, postajajo slabokrvni, začnejo izgubljati telesno težo. Če je žival močno okužena, lahko pride do zamašitve srčnih vitalnih krvnih žil in posledično smrti živali. Omenjeni klinični znaki so netipični in so lahko prisotni tudi pri živalih, ki so srčni bolniki, pri erlihiozi, pri virotičnih ali kako drugače bolnih živalih, tako da lahko spregledamo osnovno bolezen. Še posebej problematično je to, da so klinični znaki odvisni od stadija bolezni in se razvijajo oziroma stopnjujejo zelo počasi, kar pomeni, daj jih zlahka spregledamo. Povsem normalno je, da v vročih poletnih mesecih otožnost živali in njeno nepripravljenost za igro povežemo s poletno vročino, čeprav je lahko vzrok spremenjenemu obnašanju kužka dejansko dirofilarija. Srčne gliste lahko dosežejo velikost do 30 cm, zato si lahko predstavljamo, kakšen problem nastane, ko jih 100 na enkrat povsem napolni krvne žile in tako močno ovira krvni obtok. Seveda so v tej fazi bolezni klinični znaki izrazitejši, psi težko dihajo, nimajo energije, so zelo žalostni in neješči, vendar pa se pogosto dogaja tudi, da se omenjeni klinični znaki pripišejo boleznim srca in se pravilna diagnoza postavi šele po smrti živali, če je bila izvedena obdukcija. Pravočasna in pravilna diagnostika bolezni je bistvenega pomena. Obstajajo serološki testi krvi, ki so zanesljivi do 75 %. Diagnoza se postavlja tudi s pregledom periferne krvi pod mikroskopom, kjer lahko najdemo žive mikrofilarije. Zanimivo je, da se mikrofilarije najdejo v periferni krvi živali v večernih urah, oziroma zgodnjih jutranjih urah, čez dan pa jih ne najdemo. Periferno kri dobimo pri vbodu v uho živali in zadostuje že ena sama kapljica krvi. Z odvzemom krvi iz večjih žil, na primer na tačkah živali, ne moremo potrditi dirofilarije. Odrasle zajedavce pri močno invadiranih živalih lahko odkrijemo z RTG slikanjem srca in pljuč, res pa je, da moramo imeti kvaliteten RTG aparat in pacient ne sme biti prevelik.
Zdravljenje že bolnih, se pravi okuženih živali je zapleteno in naporno za pacienta, vendar v veliki večini uspešno, predvsem, če smo bolezen odkrili dovolj zgodaj, tako da srce in velike krvne žile niso preveč polne dirofilarij. Problem pri zdravljenju je ta, da zdravila uničijo odrasle srčne gliste, ki so bile pritrjene v steno srca. Zaradi zdravila le-te popustijo in niso več pritrjene, zato jih krvotok odplakne v večje žile. V takem primeru lahko pride do popolne zamašitve pomembnih žil in do trenutne smrti pacienta. To se na žalost dogaja in pri močno invadiranem pacientu obstaja, kar velika verjetnost, da pride do nenadne smrti med zdravljenjem, čeprav se je kužek pred tem počutil v redu.
Najvažnejša je pri omenjeni bolezni preventiva. Zelo pomembno je poskrbeti za pravilno uporabljeno preventivo in na tak način preprečiti nastanek bolezni. To lahko storimo zelo uspešno in zelo enostavno. Treba je vedeti, da zdravila zoper dirofilarijo ne delujejo preventivno, vnaprej, temveč delujejo in so učinkovita takrat, ko jih pravilno apliciramo oziroma uporabimo. Navedel bom čisto praktičen primer. Ko se vrnemo iz morja oziroma področja, kjer je bolezen razširjena, apliciramo našemu kužku na kožo na vratu ampulo z vsebino preparata za zatiranje dirofilarije v ustrezni koncentraciji, odvisni od teže živali. Na ta način smo zanesljivo preprečili razvoj bolezni tudi v primeru, če je naš kuža imel smolo in ga je pičil okužen komar. Ampule moramo pravilno aplicirati na kožo živali in pri tem razmakniti dlako, saj če smo pri tem površni zdravilo ne bo ustrezno delovalo. Zdravilo vsekakor uniči mikrofilarije, če so v podkožju, kamor jih je vnesel komar. Preparat ni škodljiv, tudi če smo ga uporabili pri neokuženi živali, saj se uporablja tudi za zatiranje bolh, glistavosti, uši, ušesnih garij, demodexa in ostalih zajedavcev. Za preventivo dirofilarije torej zadostuje enkratna aplikacija zdravila po prihodu iz morja. Lahko pa uporabimo tudi tablete z enakim učinkom, za katere poskrbimo, da jih žival poje. Omenjena zdravila dajejo lastniki svojim psom, ki živijo v ogroženih območjih redno, enkrat mesečno od meseca aprila do novembra. V bistvu je preventiva zelo enostavna, le spomniti se moramo nanjo, ter biti dosledni pri pravilni uporabi zdravila in tako lahko enostavno in zanesljivo preprečimo morebitne resne težave. Vsem lastnikom kužkov, ki jih skrbi, ali so njihovi ljubljenčki morebiti okuženi z dirofilarijo svetujem, da obiščejo svojega veterinarja in se pogovorijo o preventivnem testiranju zoper bolezen in preventivnem pregledu periferne krvi.
[/members_only]
Emil Senčar dr.vet.med.
Objavljeno v triindvajseti številki revije Kužek
