Vestibularni sindrom pri psu

5288

Vestibularni sistem je del nevrološkega sistema, ki je odgovoren za ravnotežje ter položaj glave in telesa. Deli se na periferni (zajema uho) in centralni (zajema možgane) del.

Glede na anatomsko razdelitev ravnotežnega sistema se tudi obolenje deli na:

  • obolenje perifernega vestibularnega sistema
  • in obolenje centralnega vestibularnega sistema.

Najpogostejši simptom tega obolenja je nagnjenost glave na stran ter pojav nistagmusa – ritmično, sinhrono, od volje neodvisno gibanje očesnih zrkel v določeni ravnini. Na podlagi smeri nistagmusa se lahko določi ali gre za centralni ali periferni izvor bolezni. Vertikalna oblika nistagmusa nakazuje na izvor sindroma centralno.
Lahko se pojavi tudi ataksija (motnja usklajenosti – koordinacije mišičnih gibov in se kaže s težavami pri hoji), široka stoja, kroženje, nagnjenost telesa ali celo padanje na stran ter škiljenje.

Vzroki za nastanek bolezni so zelo različni. [members_only] Daleč najpogostejša vzroka sta vnetje srednjega ali notranjega ušesa. Sindrom lahko izzovejo tudi ototoksična zdravila, to so zdravila, ki poškodujejo receptorje in živčne celice v notranjem ušesu. Sem spadajo aminoglikozidni antibiotiki ter nekatera zdravila za odvajanje vode iz telesa. Drugi vzroki, ki lahko vplivajo na ravnotežni sistem pa so še: travma, poškodbe bobniča, ki vodijo do vnetja notranjega ušesa, tumorji, zmanjšano delovanje ščitnice, možganska kap in vnetje možganskih ovojnic.

Periferni vestibularni sindrom se lahko pojavi tudi dedno. Kadar gre za to obliko se razvije že v prvem trimesečju življenja. Pojavlja pa se pri pasmah nemški ovčar, doberman, akita, angleški kokeršpanjel, beagle, tibetanski terier, idr.

Bolezen ugotovi veterinar na podlagi zgodovine bolezni, dobrega kliničnega pregleda ter s pomočjo nevrološkega pregleda. Neizogiben je pregled ušesnega kanala z otoskopom. Priporočljivo je opraviti analizo krvi in urina ter merjenje krvnega pritiska.

Kadar na podlagi vseh podatkov, ki jih pridobimo s pomočjo tehnik, ki sem jih opisala, ne ugotovimo pravega vzroka, se poslužimo dodatnih specialističnih metod kot sta magnetna resonanca in računalniška tomografija. Za to se odločimo predvsem takrat kadar želimo opredeliti ali gre za centralni ali periferni izvor bolezni.

Zdravljenje je najpogosteje simptomatsko, razen v primeru kadar gre za vnetje srednjega ali notranjega ušesa. V primeru hujše oblike obolenja (žival ne pije in ne je), je potrebno žival hospitalizirati ter ji nuditi dodatno podporno terapijo v obliki tekočinske terapije in hranjenja preko nazogastrične sonde.

Prognoza bolezni je dobra. Po navadi se ob pravilni terapiji stanje izboljša v treh dneh. Simptom nagnjenosti glave na stran pa izzveni v obdobju do deset dni.

Vzroki za pojav perifernega in centralnega vestibularnega sindroma

PERIFERNI VESTIBULARNI SINDROM

•         Vnetje notranjega ušesa

•         Idiopatski vestibularni sindrom

•         Hipotireoidizem

•         Poškodba bobniča ter sekundarno vnetje srednjega/notranjega ušesa

•         Toksične snovi: antibiotiki, dezinficiensi, težke kovine

•         Tumorji

•         Poškodbe glave

•         Dedna oblika

•        Vnetje vestibulokohlearnega živca

 

CENTRALNI VESTIBULARNI SINDROM

•         Encefalitis – ne infekcijski, infekcijski, prehod vnetja in ušes v možgane

•         Tumor

•         Infarkt

•         Zastrupitev (metronidazol)

•         Poškodba lobanje

 

[/members_only] 

Katarina Ponikvar, dr.vet.med.

Objavljeno v triindvajseti številki revije Kužek