Ko berniji potujejo …

Kadar se s skupino psov odpravimo na krajši ali večdnevni izlet, je za to potrebno veliko priprav…

Slovenski klub za bernske planšarske pse, ki svoje člane pred prvim majem vedno povabi na kratke počitnice na morje, se je že dvanajstič zapored lotil organizacije teh. Ideja o obmorskih pasjih počitnicah je stara že kakšnih 20 let in izvira iz časov, ko so se v turističnih krajih sosednje jadranske države dobesedno držali za glavo, ko smo želeli s psi dopustovati pri njih. Iz trmastega vztrajanja in odločne samozavesti, da so naši psi kot rojeni za pasje turiste, se je rodilo tradicionalno letovanje v prijaznem hotelu na enem od najbolj pisanih severnojadranskih otokov, na Cresu. Tja nas je pot vodila sedem let zaporedoma, dokler nismo pretaknili slehernega kotička obeh spojenih otokov, Lošinja in Cresa, si nabrali mnogo izkušenj, prijaznih druženj in – kar je najpomembnejše – mnogo novih prijateljstev. Tudi nezaupljivim otočanom smo dokazali, da je berni lahko uglajen in vzgojen gost, ki privablja ne le občudujoče poglede, ampak zna biti potrpežljiv objekt za božanje vseh vrst in skoraj neopazen dodatek pod gostilniško mizo.

[members_only]

Hotelske izkušnje

Hotel Kimen, ki je prvič gostil našo skupino natančno pred desetimi leti, je v poznejših letih doživel menjave lastnikov, zunanjo in notranjo prenovo, vendar je prijaznost do turistov s psi ostala na prvem mestu. Kadarkoli smo se pojavili v hotelu (mnogi tudi samostojno poleg skupnih počitnic), smo imeli občutek, da smo prišli domov. Osebje se nas je vsakič razveselilo in tudi tiste gospe, ki so s strahospoštovanjem pospravljale naše sobe, so se sčasoma privadile »tribarvnih medvedkov«. Med sabo smo se dogovorili za nekaj ustaljenih in samoumevnih pravil, ki so nam olajšali bivanje in smo se jih vsi vestno držali. To je bila res simbolična cena za privilegij, da smejo psi z nami bivati v hotelskih sobah in se sprehajati z nami po prostorih hotela. V hotelu so nam že ob rezervaciji določili skupen hodnik, najbližji izhodu na prosto, da smo lahko nemoteno in nemoteče prihajali in odhajali. Pritlične sobe z balkoni s pogledom na park so ponujale neomejeno druženje in tako rekoč neskončen točilni pult.

Pravila:

Prvi sprehod po prihodu na mesto počitnic je najpomembnejši del našega skupnega dopusta in je obvezen za vse udeležence, saj je pogoj za mirne in složno preživete skupne dni. Ker prihajamo z različnih krajev, se le redki psi poznajo dovolj dobro, da tvorijo krdelo, v katerem ima že vsak svoje določeno mesto. Drugi so novinci, prišleki, zato jih je treba ukrdeliti. Za to je primeren skupen sprehod v bližnje mesto; psi so sprva na povodcih, po nekaj sto metrih pa jih lahko spustimo, da prosto tekajo, se okopajo, spoznavajo drug drugega, vendar so ves čas pod nadzorom. Posebno pozornost vedno namenimo mladičem in mladim psom, da preprečimo nezgode, slabe izkušnje in podobno. Vodja izleta lahko na skupnem sprehodu hitro oceni morebitne problematične pse. Vedno in povsod pa velja nenapisano pravilo, da vsi skrbimo za vse pse, predvidimo in preprečimo morebitne nevarnosti, pazimo na promet, opozorimo na morebitne tuje pse, ki se približujejo, druge živali, otroke …

Edina omejitev, ki so nam jo postavili v hotelu, je bil vstop s psom v restavracijo. Za tiste, ki niso želeli ali upali psa pustiti samega v sobi, so našli prijazno rešitev. Obroke so postregli v delu pred restavracijo, da pes ni nikogar motil, gost pa je imel enako postrežbo kot v restavraciji. Skoraj bi napisano veljalo objaviti v rubriki Saj ni res, pa je!

Bernska vasica

Ko se nam je zazdelo, da smo pregledali že vsak kotiček na Cresu in Lošinju, smo sklenili poiskati nov počitniški kraj, ki bi bil vsaj tako gostoljuben in psom prijazen, kot je bil hotel na Cresu. Našli smo ga v Poreču oziroma v bližnjih Špadičih, kjer je v sklopu hotela Laguna Park tudi naselje hišic s hotelskimi sobami, kjer so psi dobrodošli. Vsaka soba ima tudi manjšo verando, vse pa so razporejene ravno prav daleč druga od druge. V hotelu so nam ustregli in nas namestili tako, da je ob našem prihodu hitro zaživela prava mala bernska vasica. Tako je bilo letos že četrtič zaporedoma, vsako leto pa prištejemo še kakšnega udeleženca več. Ker v naselju hotelskih hišic bivajo po navadi tudi skrbniki drugih psov, so ti zelo razumevajoči, če se kakšen od naših psov spotoma oglasi še pri njih in pozdravi pasjega prijatelja.

Varnost na prvem mestu

Ker se v Poreč praviloma pripeljemo skupaj in se po poti ustavimo za ogled katere od številnih istrskih znamenitosti, je kolona avtomobilov kar dolga. Za lažjo in varnejšo vožnjo so vsi naši avtomobili označeni s klubsko nalepko in trikotnim opozorilom »Berni v avtu«. Tako lažje sledimo drug drugemu in olajšamo vodenje odprave. Psi so med vožnjo nameščeni zelo različno, veliko pa se jih vozi kar na zadnjem sedežu avtomobila, zato sodi varnostni pas z oprsnico med obvezno opremo. Prepreči namreč, da bi pes ob zaviranju priletel v voznika ali sopotnika, prav tako pa pes ne more nepričakovano zapustiti avta in povzročiti nesreče.

Za varnost pa vsako leto poskrbimo tudi tako, da povabimo s seboj našega »klubskega« veterinarja. Kljub temu da na srečo do zdaj nismo imeli večjih zdravstvenih težav, se je izkazalo, da je njegova prisotnost več kot dobrodošla in pomirjujoča, ko poskrbi tako rekoč za vsakdanje probleme. Na sprehodu po vročem asfaltu so si nekateri berniji odrgnili tačke, pregledati jim je bilo treba ušesa, preveriti stanje kože, obzadnjičnih žlez in še kaj. Samo enkrat se je zgodilo, da je moral naš veterinar odpreti zavitke s sterilnimi instrumenti in zašiti rano. Sicer pa vsako leto enega od skupnih večerov namenimo strokovni razpravi, saj je naš veterinar poleg spretnega praktika tudi odličen predavatelj. Še posebej je dobrodošla možnost, da vsak lahko povpraša za nasvet in ga vedno – jasnega in razumljivega – tudi dobi.

Obvezna oprema:

Vsak dan piknik

Naš počitniški dan ne poteka prav nič počitniško, saj psi tudi na dopustu zahtevajo svoj jutranji sprehod. Torej lahko takoj pozabimo na pozno vstajanje. Po zajtrku, ki ga psi mirno prespijo vsak v svoji hotelski sobi, se z avtomobili odpravimo na ogled turističnih znamenitosti. Nekajkrat smo že poiskali primerno veliko turistično barko, na katero smo se s psi vred vkrcali in odšli na celodnevni izlet. Vsi psi brez izjeme neskončno uživajo, kar znova potrjuje trditev, da je ob sproščenem skrbniku sproščen tudi pes. Vedno poskrbimo za potrebne postanke in izberemo primerno vreme, da psom ni vroče.

Letos smo »osvojili« Grožnjan, Zamaski Dol, Poreč, Fažano, Pulo, Kamenjak, Baredine … in vse mimoidoče, ki so jih navdušili naši vedno uglajeni berniji z rdečimi rutkami okoli vratu. Izlet je včasih daljši, včasih krajši, vedno pa se konča s piknikom v naravi. Ko najdemo prostor, ki je ravno prav odmaknjen od prometnic in turističnega vrveža ter ravno prav blizu morja, se utaborimo in odpremo torbe s hrano. Mizice so se tudi tokrat šibile pod domačimi dobrotami, ki so po bogati malici članom naše športne balinarske sekcije pri sklanjanju delale kar malo napote.

Drugi dan počitnic smo načrtovali obisk Pule, ki se je mnogi z nostalgijo spominjajo še iz časov naše skupne domovine. Vreme je bilo pretežno oblačno in kot nalašč za naše načrte, ki bi jih vroče sonce zagotovo močno okrnilo. Tako smo si ogledali znamenito puljsko areno – amfiteater iz prvega stoletja, ki je šesti po velikosti in eden najbolje ohranjenih na svetu. Sprehod po mestu je bil še najbolj naporen za 18-letno mešanko Ajšo, ki ji seveda ni bilo treba ves čas hoditi, naši berniji pa so spet poželi kup odobravajočih pogledov in komplimentov. Opoldanski piknik smo si tokrat privoščili prav na skrajnem južnem koncu Istre, na Kamenjaku, kjer smo našli prijetno senco, za kratek spust po gozdni stezi pa smo bili nagrajeni s čudovitim razgledom na Kvarner, da o kopanju v pravljično lepem zalivu sploh ne govorimo.

Za zadnji dan smo si prihranili še eno poslastico: tudi letošnje počitnice niso minile brez obiska Baredin, saj so se morali tisti člani odprave, ki so bili z nami prvič, spustiti v znamenito jamo in si ogledati muzej. Vsem drugim pa ta čas ni bilo dolgočas, saj smo popazili na četico bernijev, ki seveda ni bila deležna jamskih avantur.

Preden so se naše poti razšle, smo v mislih že načrtovali naše naslednje druženje v Istri. Še je ostalo dovolj lepih kotičkov, ki jih brez naše bernske družine ne bi nikdar obiskali. Tako smo rekli le še »Na svidenje na misiji Poreč 2015«!

[/members_only]

Mojca Sajovic

Objavljeno v osemnajsti številki revije Kužek